Zgodbe

Letos bodo razsajali Butalci – in smeh

Cveta Zalokar Oražem
9. 7. 2013, 08.54
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Poletno gledališče na Studencu pri Domžalah postaja prava legenda, znana daleč naokoli. Na premieri bodo zaigrali krstno izvedbo Butalcev, burke s petjem.

Vsako poletje se namreč na tradicionalnem poletnem kulturnem festivalu (letos poteka že trinajstič po vrsti) zvrstijo zanimive  prireditve, vrhunec pa je najbolj pričakovan del festivala – domača gledališka predstava.  Na premieri, ki bo v soboto, 13. julija, ob 21. uri, bodo zaigrali krstno izvedbo Butalcev, burke s petjem (Cefizelj bo Jure Sešek).  Duša in srce vsega dogajanja je neutrudni Alojz Stražar.

Od kozolca do pokritega gledališča. Poletno gledališče na Studencu  deluje že več kot 60 let. Prve predstave so pripravili člani dramske skupine pri gasilskem društvu v letih od 1949 do 1955 in so bile odigrane na prostem, kar pod kozolcem toplarjem. V njih so nastopali fantje in dekleta iz okoliških vasi Škocjan in Studenec, gonilni sili pa sta bila Alojzova brata Stane in Tone. Kasneje je delovanje za nekaj časa zamrlo, a ob koncu petdesetih letih sta ga obudila druga dva Stražarjeva fanta, France in Alojz.  »Ljudje vedno radi nastopijo in sodelujejo, samo povabiti jih je treba in jim vlivati korajžo,« se spominja Alojz in pove, da so se leta 1962 odločili, da ustanovijo samostojno kulturno društvo, poimenovali so ga po Miranu Jarcu, ki je v tistih krajih pred drugo svetovno vojno preživel kar nekaj let. »Za prvega predsednika sem bil izvoljen pri 18 letih in potem to ostal, hočeš ali nočeš, vse do danes. Kakšnega velikega prerivanja za to funkcijo pa ni, saj  prinaša veliko dela in odgovornosti, žrtvovanja prostega časa in živcev. Včasih res ni preprosto, saj je v društvu več kot 110 članov.« Gledališče se je skozi leta razvijalo tako programsko kot prostorsko. Med drugim so ga večkrat povečali in nadgrajevali, tako da zdaj sprejme okoli 1000 gledalcev, največji zalogaj pa je bila pred 24 leti izgradnja konstrukcije za pomično streho nad prizoriščem, pokriti so tako oder kot vsi sedeži in predstave se lahko odvijajo ob vsakem vremenu. Dokončno podobo je gledališče dobilo leta 2002. Vsako leto so poleg številnih drugih dogodkov pripravili lastno gledališko predstavo, pri kateri  sodeluje več kot 100 amaterskih  igralk in igralcev, pevcev in tehničnega osebja, pridružijo pa se jim tudi številni profesionalni kolegi, ki se vedno znova radi vračajo na odrske deske veličastnega ambienta, kakršnega ni v Sloveniji. Med njimi so bili Pia Brodnik,  Zoran Potočan, Marjan Trček, Jože Vidic, Marko Kobal, Primož Krt, Robert Vrčon pa Jure Sešek, Konrad Pižorn – Kondi, Jože Vunšek, Primož Ložar, če naštejemo le nekatere. Alojz, ki je doslej režiral že več kot 100 predstav, proslav in iger, se še posebej rad spominja predstav Martin Krpan, Ženitna mešetarka, Cvetje v jeseni, Kekec, Dama iz Maksima in lanskoletne uspešnice – Dobrega vojaka Švejka. Z njo so dosegli svojevrsten rekord, saj so jo odigrali kar sedemnajstkrat, ogledalo pa si jo je več kot 15.000 gledalcev.

Vsa družina je v gledališču. Alojz Stražar je na začetku tudi sam igral, prvič kot 15-letni fantič v Nušićevem Navadnem človeku, in to težko vlogo Vincencija. Igral je tudi kaplana Čedermaca, hlapca Jerneja, pa Bregarja v Črni ženi, generala v predstavi  A njega ni. Kasneje je ugotovil, da je igrati in režirati prezahtevno, zato se je lotil le režije. »To je razgibano življenje, kaj vse sem doživel … Ne le na odru in ob njem, temveč tudi pri gradnji, iskanju denarja in sponzorjev, pisanju prošenj. To zahteva v resnici celega človeka, dela je veliko več kot za običajen osemurni delavnik. Žal pa prostovoljno delo ni dovolj cenjeno,  mnogi ga podcenjujejo, a mene drži pokonci, kadar zagledam polno gledališče in zadovoljno občinstvo.« Prav zato je v delo gledališča vključena vsa Alojzova družina, še posebej žene Marijane nikoli ne pozabi omeniti ter se ji zahvaliti za potrpežljivost in pomoč.  Pohvali se, da je v teh letih spoznal ogromno ljudi, od preprostih obiskovalcev do politikov, igralcev, opernih in drugih pevcev, pesnikov, godcev, pa cerkvenih dostojanstvenikov, estradnikov, likovnikov …  »Vsako srečanje z duhovno bogatimi ljudmi ti da ogromno. Vesel sem, da  znajo ceniti naša prizadevanja, nas pohvaliti in se radi vračajo k nam. Vemo, da ponujamo kvalitetno ljubiteljsko kulturo, obiskovalci pa prihajajo k nam iz vse Slovenije in zamejstva.« Zato mu nikoli ne manjka sodelavcev, ki žrtvujejo tudi svoj dopustniški čas, saj je večina predstav odigrana prav na vrhuncu poletnih dni.


Več preberite v tiskani Jani (št. 28, izid: 9.7.2013).