Zbrali: K. B., S. J., R. U., B. J. V., L. J., U. K. G., M. Š.
Evro na evro ...
Saša Einsiedler, trenerka uspešnosti:»Vse leto zbiram kovance za dva evra. Vedno, ko ga dobim, ga shranim v poseben predalček v denarnici, ko pridem domov, pa ga dam v šatuljo. Čez leto se nabere okrog 400 evrov. Juhej! V trgovino hodim z nakupovalnim listkom, če je mogoče, največ enkrat na teden in ne lačna. Največkrat nakupujem na dan, ko je v trgovini desetodstotni popust, oziroma z nakupom kakšne dražje stvari počakam na 25-odstotni popust. Ne hodim veliko v trgovine z oblačili, ker imam vsega dovolj in sem sklenila, da ni nič narobe s tem, tudi če se na fotografijah ali gostovanjih na televiziji pojavljam v istih oblekah. Zapiramo vodo, medtem ko si umivamo zobe, ugašamo luči, ki gorijo tja v en dan, in sebe preizkušam, na koliko stopinj v hiši pristajam. Včasih mi je bilo 23 premalo, zdaj se treniram na 22 ali celo 21. Menda je tako tudi bolj zdravo, spim pa na 15 stopinjah ... pa ne zaradi varčevanja, temveč mi tako ustreza.«
Avto? Ne, hvala!
Dan Podjed, antropolog: »Pri nas letno prihranimo približno dva tisočaka, in sicer tako, da živimo brez avtomobila. Prodali smo ga leta 2020, torej v prvem letu pandemije, ko sva z ženo spoznala, da naše vozilo ne miruje 95 odstotkov časa, kot je siceršnje povprečje, ampak verjetno kar 99 odstotkov in več časa. Imeti na parkirišču pred blokom objekt, ki je večinoma pri miru in za katerega smo letno plačevali približno šest tisoč evrov, če seštejem vse stroške, vključno s ceno vozila, ki smo ga odplačevali po obrokih, se nama je zdelo nesmiselno. Zdaj brez avtomobila dobro shajamo, pa čeprav imamo tri otroke, ki imajo mnoge opravke in hobije, saj se prevažamo s kolesom in javnim prevozom ter hodimo peš, pogosto pa si po sistemu Avant2Go izposodimo električni avto – ali pa nam ga posodi prijazna soseda. Tudi na dopust gremo z avtom, ki ga najamemo, in takrat sem vedno vesel, kako lepo in čisto je vozilo. Jasno mi je, da biti brez avta ni rešitev za vse. Na podeželju in v predmestju ga ljudje potrebujejo, saj so povezave javnega prevoza do oddaljenih krajev pri nas še vedno slabe. V mestu pa bi se avtu marsikdo lahko odpovedal ter tako prihranil denar in tudi čas, ki ga sicer porabimo za servise in zavarovanje, nakup vinjete, menjavo zimskih gum, pranje in loščenje pločevine ter druge 'radosti' avtomobilizma. Ugotavljam še, da brez avtomobila živimo bolj zdravo, saj se več gibljemo, nekaj okoljskega bremena pa prihranimo tudi planetu. Skratka, plusov, ki niso samo finančni, je pod črto več kot minusov.«
Ničesar preveč!
Natalija Gorščak, nekdanja direktorica RTVSLO: »Vse življenje že varčujem. Star nasvet je Ne quid nimis, ničesar preveč, velja za vsa področja življenja in držim se ga vsepovsod. Na področju hrane: vedno si daj na krožnik toliko, kolikor lahko poješ; vedno kupi le tisto, kar potrebuješ; zaloge ustvarjaj le, kadar je akcija nečesa, kar potrebuješ in kar traja (konzerve, suho sadje, oreški – seveda pred nakupom obvezno preveri rok trajanja); hrano, ki morda ostane, obvezno recikliraj – od starega kruha do ostankov zelenjave, mesa, sirov in podobno. Drugi deli gospodinjstva: pralne praške izboljšaš oziroma jih količinsko manj uporabiš, če jim dodaš sodo bikarbono; namesto tekočega mila uporabi klasično in porabil ga boš manj; vso kozmetiko je treba pazljivo odmerjati. Za prevoz uporabljaj kolo, avto le za dolge proge in izredne nakupe. Ni treba, da električni aparati ves čas gorijo – ponoči ugašaj wi-fi in vse elektronske naprave, pri nas je računalnik prižgan le, kadar ga potrebujem, razen če bom pozneje še delala. Ne varčuj z ljubeznijo, pozornostjo, dobrimi mislimi, varčuj s časom, ki je edini, ki odreja naše bivanje na tem planetu.«
Oblačila iz druge roke
Damjana Golavšek, pevka: »V resnici ne potrebujemo veliko. Živimo pa sredi potrošniške družbe, ki nas prepričuje o nasprotnem. Treba se je ustaviti in sestopiti iz tega začaranega kroga; zaradi sebe in predvsem zaradi tistih, ki na svet prihajajo za nami. Kako varčujem sama? Večino oblačil že nekaj časa kupujem iz druge roke (spletna stran Selpy). Doma ne razmetavamo z vodo; hrano porabimo, je ne mečemo stran. V trgovino z živili grem enkrat na teden, s seznamom, kaj je treba kupiti. Temperatura v spalnici je 19 °C. Avto vozim enajsto leto in ga bom, dokler bo služil svojemu namenu. Telefon ni vezan na naročnino. Moj dopust ni nujno na morju, ker se bolj spočijem doma. Za to, kar sem naštela, sem se odločila zavestno in mi prav nič ne manjka. Nimam občutka, da sem za kaj prikrajšana ali škrta do sebe; s svojimi načeli drugih ne obremenjujem. Kadar si nekaj zaželim, si v realnem okvirju, ki ga moj budžet prenese, ne da bi se bilo treba zadolževati.«
Ukvarjam se z zelenjavo
Matjaž Mastnak, strokovnjak iz Arboretuma Volčji Potok:»Pri hrani prihranim tako, da ne kupujem zelenjave, saj jo imam tudi pozimi dovolj na domačem vrtu. Ne, ne zraste sama, a se mi zdi neprimerljivo bolj smiselno, da se ukvarjam z zelenjavo kot pa s sterilno trato in jalovo živo mejo. Jabolka z dveh jablan tudi počakajo vsaj do konca leta. Nikoli ne nakupujem hrane v trgovini kar tako, ampak z listkom. Zelo sem pozoren na to, kje kupujem. Ne kupujem živil, ker so poceni, a enakih živil nisem pripravljen plačevati dražje. V službo ne morem priti z javnim prevozom, ampak potrebujem avto. Vendar ne kompenziram osebnih frustracij z napihovanjem, zato vozim majhen in varčen avto. Prihranim tudi s tem, da sva se z ženo resno posvečala vzgoji otrok. Dojela sta, da je temelj osebne svobode in samospoštovanja finančna neodvisnost. Za svoj luksuz si zaslužita sama. Živim na deželi, zato se lahko dogrevam z drvmi. Tako nisem v celoti odvisen od plina in mi ni treba z njegovo visoko ceno plačevati tujih vojn.«
Vse se (u)porabi
Eva Hrovat Kuhar, psihologinja: »Manjkrat grem v trgovino, manj zapravim. Tedenski nakupi se nam zaradi tega bistveno bolj obnesejo. Bolj sem pozorna na to, kaj že imamo doma, ob tem večkrat kot prej vklopim domišljijo. Iz sestavin, ki so v hladilniku, rada naredim kremne zelenjavne juhe, ki gredo za med, izumila sem kakšno novo jed, na primer kar nekaj variant mineštre. Marsikdo je vzvišen nad akcijami, ampak prav akcije svežih živil in čistilnih pripomočkov, ki so redno v uporabi, so kar zajeten vir prihranka, zaradi tega je vredno preleteti trgovinske kataloge. Ker veliko pečem in pri tem uporabljam samo maslo, ki pa se je noro podražilo, je akcija dobrodošla, doma pa prav lepo prezimi v zamrzovalniku. Ne jem mesa, mož pa se ga z veseljem loti. V akciji ga kupim več, zamrznem in uporabim enkrat kot zrezke, drugič kot golaž, tretjič kot polivko za testenine. Trudim se zmanjšati količino prehrambnih odpadkov: preoblikujem jih v kaj slastnega. Kruha že od rane mladosti ne morem vreči v smeti. Starega porabim za kruhove cmoke ali kruhovo štruco ali narastek, na kockice narezanega dodam polpetom, lahko bi ga ponudila tudi kot ocvrte 'šnite'. Kadar imamo testenine, jih nalašč skuham več in naslednji dan preoblikujem v ponarejeno lazanjo ali pa naredim testeninsko solato. Tudi pire krompir, ki ostane, se prelevi v imenitne njoke, ki nikoli ne ostajajo. In ostanki rižote so naslednji dan imenitni v juhi. Ostanki pečenke so predelani v solato. Sadje, ki je že nekoliko načeto, se prelevi v sadno sladico, ostanki prazničnih čokoladic in biskvitov v sočne kroglice ali bogato čokoladno pecivo ... Pustite si razpreti krila domišljije.«
V treh točkah ...
Katja Rebolj, poznavalka divjih rastlin: »Kako prihranim? Imam vrt, nabiram divjo hrano, kuham iz osnovnih sestavin.«
Gotovina za popust
Karolina Jovanoska, trenerka finančne miselnosti:»Ko sem kot samostojna podjetnica zaradi izgorelosti čez noč ostala brez dohodka, sem odkrila veliko možnosti za prihranek. Preverila sem različne ponudnike internetnih in telefonskih storitev. Izbrali smo paket, ki je najbolj ustrezal potrebam naše družine. Znebili smo se stacionarnega telefona, ker smo ga redko uporabljali. Storitev časovnega zamika dobimo brezplačno oziroma jo plačujemo s točkami operaterja. Račun smo si zmanjšali za 30 odstotkov tudi z vezavo na dve leti. Pri nakupih tehnike ali gospodinjskih pripomočkov vedno vprašam za možnost popusta in ga praviloma vsakič tudi dobim! Včasih ponudim gotovino za popust (trgovci tako prihranijo pri bančni proviziji). Zgodilo se je tudi, da sem našla enak izdelek ceneje v drugi trgovini in so mi izenačili ceno. Ogled filmske predstave v kinu je cenejši ob torkih. Spremljam, ali se bo gorivo podražilo ali pocenilo, in ga točim v skladu s tem. Kupila sem si lonček za kavo in s tem nadomestila veliko dražje 'kave za sabo'. Enako velja za lasten bidon namesto vode v plastenki. Pa še bolj ekološko je! Za občasno smučanje otrokom ne kupujemo smučarske opreme, niti na sejmih. Raje si jo sposodimo, saj otroci vsako leto zrastejo. Enako velja za drsalke. Pri prijateljicah opažam, da je čedalje popularnejši nakup rabljenih oblačil v t. i. trgovinah second hand. Obožujem knjige, ampak zelo malo zapravim zanje. Sposodim si jih v knjižnici in pri prijateljih. Tuje knjige pa kupujem v elektronski obliki (Kindle), saj so občutno cenejše. Splača se tudi redno kukati na Bolha.com, kjer lahko najdemo marsikaj, tudi šolske učbenike! Obvezno je treba pregledati zavarovanja, sploh pri upokojencih. Nikakor ne potrebujejo življenjskih zavarovanj, če imajo odrasle otroke, niti posebnega zavarovanja za bivanje v bolnišnici (vsaj dokler še imamo javne bolnišnice). Po drugi strani bi požarno zavarovanje priporočala vsakemu lastniku nepremičnine, saj lahko v primeru požara ravno z dobrim zavarovanjem največ prihranimo. Če nekaj resnično potrebujem, obenem pa si rečem »ne dam toliko«, so moji možgani prisiljeni poiskati druge rešitve. Tako smo v primeru strgane šolske torbe našli rešitev v tem, da smo jo odnesli v popravilo šivilji in namesto sto evrov za novo plačali štiri evre. Pri ženskah pogosto opažam (tudi sama sem bila med njimi), da nam daleč največ denarja odteka zaradi pretirane velikodušnosti. Babice rade zapravljajo za vnučke, mame kar za vse okoli sebe (otroke, prijateljice in starše), tete pa včasih sploh nimajo mere pri obdarovanju. Zamenjujemo denar (v obliki daril) za ljubezen, čeprav ni potrebe po tem. Največ štejeta naša prisotnost in iskrena ljubezen.«
Majhni koraki štejejo
Manca Košir, ambasadorka branja:»Zelena sem že, odkar pomnim. Bila sem med ustanovitelji zelenih konec osemdesetih let, ustanovila sem gibanje za trajnostni razvoj Slovenije TRS itd. Majhni koraki štejejo. Ugašam luči, ki jih ne potrebujem, zapiram vodo, medtem ko si umivam zobe ... Imam tudi star majhen ekološki avto z minimalno potrošnjo bencina, modus, zato ga pa ne delajo več, ker je prepoceni ... Veliko oblačil kupujem v trgovinah second hand. Oblačila hranim tudi trideset let, nosim celo čevlje, stare več kot petdeset let ... Česar ne nosim več, poklonim prijateljicam, nič ne vržem v smeti. Redko se peljem v mesto z avtomobilom, ker rada hodim peš, se vozim s kolesom ali pa z avtobusom. V rojstni Maribor, kamor rada grem, se redno vozim z vlakom, kajpada. Ne varčujem pa s smehom in objemi, tu sem prav razsipna, hura!«
Gretje smo zmanjšali za polovico
Dragica Čarna, pesnica: »Letošnje leto smo zelo ozavestili vse izdatke v družini in jih zmanjšali, kjer je le bilo mogoče! Gretje v stanovanju več kot na polovico. Od enajstih radiatorjev smo prižgali zgolj štiri in se veliko topleje oblekli, kadar nas je zeblo. Tu so bili največji stroški. Prali perilo, ko ga je bilo dovolj za eno pranje in ne prej, ker smo nekaj potrebovali. Tudi luči smo pridno ugašali. Kupovanje na razprodajah ali naključno obiskovanje trgovin smo v celoti brisali z urnika. Nakup hrane smo omejili na teden, in to zelo premišljeno, kaj resnično potrebujemo, ter kupovali predvsem zdravo. Po nakupih gremo, kadar nekaj resnično potrebujemo, ne pa na ogled znižanj ali ubijat čas. Impulzivnih nakupov ni več. Avta pa skoraj ne uporabljamo, po mestu se vozimo z mestnim prometom ali – kjer lahko –, gremo peš.«
Preden stopim pred blagajno, vrnem tretjino stvari
Cvetka Bevc, pesnica in pisateljica:»Prvo pravilo: nakupovanje z razmislekom in izogibanje velikim nakupovalnim centrom. Če že nakupujem tam, vrnem vsaj tretjino stvari na police, preden stopim pred blagajno. In ne pozabim se vprašati: Ali to res potrebujem? Drugo pravilo: obiski restavracij le ob posebnih priložnostih. Kuhanje zelenjavne juhe v domači kuhinji je zakon. Tretje pravilo: ker ne vozim avta, sta vlak in avtobus glavni prevozni sredstvi. Četrto pravilo: veliko hodim peš in nabiram kilometrino. Hodeča meditacija je dobrodošla. Peto pravilo: čas je vrednota, vprašanje je, kako ga zapolnimo. Zadnji dve leti sta ponujali še več priložnosti za razmislek o tem. In odgovor? Večkrat ostati na poti, ker je tudi to pot.«
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 31. 01. 2023.
