Zaposlila se je z devetnajstimi leti, šefica salona jo je vztrajno klicala Katarina. Po tleh in stenah je imela namesto beleža in keramičnih ploščic mali mozaik. Prvi delovni dan ji je dala v roke gobico in čistilo ter rekla: »Pucaj fuge.« In jih je. Dva meseca je minilo, preden se je sploh dotaknila stranke. V salonu, kjer je delala zatem, je dve leti lahko samo stala zraven šefice. Morda občasno sprala kakšno masko. »Ko pomislim na tisti čas, imam mešane občutke. Nisem se videla kot doprinos, bolj kot breme.« Pozneje je delala v salonu v Ljubljani in po določenem času postala njegova vodja. A prišla je recesija in vse se je obrnilo na glavo. V naslednji službi je ostala osem let, vmes obiskovala šolo za ličenje in se tako navdušila, da se je odločila nekaj časa ukvarjati zgolj s tem. Ko je odprla svoj salon, je najprej leto dni ponujala vse možne svetovne trende. »Želela sem nekam 'spadati', in tako sem sprva imela enako kozmetično ponudbo kot drugje. A ne za dolgo, odločila sem se slediti klicu in začela delati s kristali, naravno kozmetiko, ki jo delno kreiram na kraju samem, in zavestno masažo obraza,« je razgrinjala pred nami svojo zgodbo. Na družbenih omrežjih jo najdemo pod imenom Ritualnica, kjer s sledilci deli svoje lepotne uvide in nasvete, v prostem času pa tudi kje ob reki, kjer igra na šamanske bobne. In čeprav se zdi, da živi svoje poslanstvo, priznava, da se še vedno razvija: »Nekoč si želim imeti salon sredi jase, kjer pojejo ptički, šumi izvir, jaz pa nabiram gozdne in travniške arcnije ter ustvarjam magijo za vas.« Njena razmišljanja so izjemno zanimiva in prijetno osvežujoča.
Ljubi se takšno, kot si
Martina je na svojem Instagramovem profilu zanetila pravo malo revolucijo, ko je opozorila na določene sestavine, ki jih v naši kozmetiki ne bi smelo biti. To so, denimo, hormonski motilec benzil salicilat, fenoksietanol (penoxyethanol), ki je še toliko nevarnejši v otroški kozmetiki, saj negativno vpliva na živčni sistem, peg (polyethylene glycol), ki mu nekatere študije pripisujejo kancerogenost, natrijev lavret sulfat (sodium laureth sulfate) ter »perfume/fragrance«, oznaka v kozmetiki, ki velja za poslovno skrivnost v podjetju. »V veliki večini vsebuje ftalate, ki zaradi katerih naša koža in lasje omamno dišijo. Ftalati so motilci hormonov in močno vplivajo na neplodnost,« je opozorila sogovornica. A to, da previdneje zbiramo, kaj bomo dali na svojo kožo, je šele začetek. »Ljubi se takšno, kot si, in kozmetika bo samo češnjica na tortici. Dokler bomo krvavele v svoja ranjena srca in lepoto iskale od zunaj, bomo hranile korporacije, zanamkam pa sporočale izkrivljeno podobo pojma lepote in čisto nič se ne bo spremenilo. Sprememba se začne pri nas samih,« je prepričana. Dr. Gail Dines, profesorica sociologije in ženskih študij, je nekoč hudomušno pripomnila, da bi ogromno korporacij moralo zapreti svoja vrata, če bi se ženske nekega dne zbudile in odločile, da jim je njihovo telo zares všeč.
S sivenjem se je sprijaznila
Pogosto ji kdo reče, da ne more verjeti, da ima 37 let. Martina takšne opazke komentira: »V zanimivo smer peljemo tole naše dojemanje staranja. Iskreno, pojma nimam, kakšna bi morala biti videti pri teh letih. Niti nimam pojma, kako bi morala biti videti pri štiridesetih ali petdesetih. Lepotni standardi se spreminjajo v plastične podobe in moja resnica je, da sama nisem za to. Sem bolj naravne sorte … Vse, kar vem, je, da življenje nima časa, letnice. To, kar vidite v meni, čemur pravite 'dobro izgledaš' ali 'žariš', to je ljubezen do življenja samega.« Kar pa ne pomeni, da se tudi v Martini kdaj ne pojavi kakšen dvom. »V obraz se ne staram, v lase pa. Sivim že nekje od 27. leta. Sivo pozdravljam in se je ne bojim, strašen pa mi je ta proces vmes, s sivim narastkom. Včasih sem sama sebi videti kot zanemarjena starka iz vasi. A sem se kljub temu odločila, da svojih sivih las ne bom skrivala in da se bom otresla sodbe, ki sem jo delno očitno ponotranjila tudi sama: da siv moški velja za šarmantnega, siva ženska pa za čarovnico.«
Pedenčkanje ob nedeljah
In kaj je skrivnost njenega dobrega počutja, ki sije navzven? Vsako nedeljo svojemu telesu ponudi »servis«. »Uredim si telo, obrazu namenim več pozornosti kot čez teden, si namiksam vse svoje rastlinice in gline v magično masko. Ritual, ki sem ga poimenovala pedenčkanje, mi da nov in svež zagon, posvetim se svojemu telesu in se mu z obredom zahvalim, ker me nosi naokrog, da lahko doživljam življenje,« je navdušeno pripovedovala Martina, ki seveda ob tem ne pozabi na samomasažo. »Če zapreš oči in si dovoliš, da se prepustiš sam sebi, te dlani in prsti peljejo v pravo smer. Nameniš si samomasažo, ki je točno taka, kot jo v tistem trenutku tvoje telo potrebuje.« Samodotik naj ne bo prenežen, je še namignila. »Kar obolim, ko vidim spletna šolanja obrazne samomasaže, kjer učitelj vleče roke skoraj po zraku in se minimalno dotika svojega obraza, zagotavlja pa neverjeten lifting obraza. To je nekako tako, kot če bi si zaželel masažo hrbta za sprostitev, dobil bi pa božanje s perjem. Paše, a hrbet bo še vedno napet in zategnjen.« Dotik pri samomasaži obraza naj bo konkreten, seveda pa ne pregrob. Prisluhnite svojemu telesu.
Pravzaprav je to vse, kar moramo storiti, če se želimo v njem dobro počutiti. Prisluhniti sebi namesto tisočerim oglasom lepotne industrije, ki želi zaslužiti z našo slabo samopodobo.
Revija Janašt. 44, 2.11.2022
