Prevčevi so znani po tem, da čisto vsi njihovi otroci skačejo zelo daleč, pa tudi da so zelo skromni in skrbno varujejo svojo zasebnost. A je z uspehi Prevčevih otrok prišlo tudi komuniciranje z novinarji. »Vsi so rekli, da to rad počnem, v resnici pa to počnem z najmanjšim odporom. Novinarski obrazi se z leti ponavljajo, spletejo se profesionalen odnos in (tudi) prijateljske vezi. Jaz sem tam zaradi športa, sebe, novinarji zaradi svojega poklica. Narediš nekaj skupaj, da sta obe strani zadovoljni, da jaz ne odidem tečen in da ima novinar nekaj, kar lahko uporabi, da bo imel na koncu meseca svoj kruh. Če pa nama uspe narediti kaj bolj zanimivega in berljivega, je še toliko boljše. Moja izkušnja je, da če si korekten do novinarjev, bodo tudi oni korektni do tebe. Zato tudi nisem imel ekstremno slabih izkušenj. Če pa želi kdo močno vključevati mojo družino, pa povem, da ne bo šlo. Prevci, čeprav javnosti poznani, smo doma družina kot vsaka druga, osebno noto pa radi zadržimo zase,« pravi Cene, ki je v skokih pristal pri šestih letih. Oče je na treninge vozil Petra, in ker ni imel kam s Cenetom, ko je šel po njegovega starejšega brata, ga je vzel s seboj. Cene je gledal druge mulce, ki so se spuščali po skakalnici, in očeta prosil, ali bi lahko to počel tudi sam. Pa ga je oče vpisal, vendar je bilo samoumevno, da je moral prej postoriti vse za šolo in pomagati doma.
Motivacija za izboljšave. »Starša sta nas s svojimi principi priganjala, da je pač treba. Ni bilo vprašanje, ali je težko, se ti ljubi, doma je bilo treba preprosto narediti stvari in pomagati. To mi je v življenju velikokrat prišlo prav, pa naj je šlo za klasična gospodinjska opravila, delo na vrtu, okoli hiše, v gozdu. Povsod, kjer se je delalo, sta s seboj jemala otroke. Če si imel med šolo in treningi dve uri časa, četudi utrujen, si pač takrat še nekaj pomagal doma. Prav tako ni bilo izgovorov, ko smo s starši hodili v hribe. Starša nista bila športnika, sta pa zelo rada hodila v hribe. Velikokrat na Sv. Miklavža za domačo hišo ali Ratitovec in številne druge, ki pa jih ne bom razkril, da ne bi postali množično obiskani. So bili dnevi, ko si prvih deset minut hodil s trmo in molče, saj mi ni bilo prav, da moramo zraven. Potem na vrhu pa si bil vesel, da si šel ... In zdaj sem jaz tisti, ki druge pelje v hribe, četudi niso vedno najbolj navdušeni,« pripoveduje Cene, ki se je z brati pogovarjal o treningih in tekmah, niso pa govorili drug drugemu, kaj morajo delati, saj so imeli za to trenerje. »Imeli smo tisto tekmovalnost, če je enemu uspelo, je imel drugi motivacijo, da se je na treningu še bolj potrudil,« pove. Enako je bilo s praznovanjem uspehov. Nikoli si niso dovolili, da bi jim (trenutna) slava stopila v glavo. Ko je Peter osvojil prvo kolajno na svetovnem prvenstvu, mama tekme sploh ni gledala, saj ji pri še štirih otrocih doma dela ni nikoli zmanjkalo. Šele ko so jo klicali ljudje in ji povedali, je izvedela. Največkrat sta prišla čestitat soseda. Cene pa se je veselil, ko mu je uspel kakšen dober skok, ob pristanku, nato pa so bile njegove misli že pri naslednjem treningu in razmišljanju, kaj bi lahko naredil še boljše in drugače. »Opravil sem še obveznosti do novinarjev in sponzorjev in zgodba je bila pospravljena. Tudi medalje in odličja sem prinesel domov, pospravil ter nanje nisem več mislil. Ko so me prosili, naj jim prinesem pokazat olimpijsko srebro, sem moral že malo pomisliti, kam sem ga dal. To je stvar zgodovine in preteklosti. Verjamem pa, da mi je in mi še zna odpreti številna vrata,« pove Cene, ki se je odločil, da to sezono ne bo tekmoval. Presenetil je druge, sebe pač ne.
»Že šest let sem po koncu sezone razmišljal, nadaljevati ali ne. To je bilo odvisno od ciljev, ki sem jih dosegel. Ker nisem bil zadovoljen, sem vztrajal. Po lanski sezoni pa je bilo drugače. Za mano so bili lepi dosežki in tako ni bilo kolebanja, četudi so bili drugi presenečeni. Moji bližnji pa so to vedeli že dolgo, vendar to ne pomeni, da sem smuči postavil v kot. Tudi letos poleti sem treniral. Je pa veliko lažje in lepše iti na trening, ko je to bolj poredko in ni prenasičenosti. Poleti sem si vzel čas tudi za druge stvari, za katere ga prej ni bilo. Večkrat sem šel v gmajno očetu pomagat 'golcati' – delati v gozdu. Sekala sva drevesa, čistila debla, jih vlačila iz gozda. Ko smo bili otroci, je bilo zanj to hobi program, za nas pa treniranje živcev. Letos pa je bilo že zame bolj hobi program,« se muza Cene, ki je poleti obiskal kar nekaj dogodkov, ki jih v prejšnjih letih ni mogel. Posvetil se je tudi šoli.
Diplomirani električni pastir. Postavni mladenič je veliko pozornosti pritegnil z duhovito izjavo, da bo čez tri leta diplomirani električni pastir. Vpisan je namreč na študij elektrotehnike, ki pa ga je težko usklajeval s kariero vrhunskega športnika. Zanima ga tudi študij upravljanja podeželja in krajine, ki mu sam poenostavljeno pravi »za kmeta«, na Biotehniškem centru Naklo. In če združi oboje, od tod potem tisti električni pastir. »Za dokončanje študijev potrebujem dve leti, nato pa bomo videli, kako naprej. Želim si poskusiti čim več stvari. Se pa učim na vseh področjih, kjer se da. Letos sem se opekel pri marsičem. Usvojil sem kup lekcij, kaj ne smem delati. Tako sva z Julijo prvič v življenju sama obdelovala kos njive. Pridelala sva krompir, paradižnik, korenje, buče, paprike, solato, por, čebulo, začimbe ... Nekaj je zraslo bolje, drugo slabše, še največ pa plevela, bilo ga je toliko, da bi ga lahko s kontejnerjem odvažali. Saj sem že prej pomagal na vrtu, imeli smo ogromnega okoli hiše, največkrat proti lastni volji, a takrat ni bilo treba nič razmišljati. Mama je povedala, kdaj je treba kaj saditi, okopati in opleti, zdaj pa sva se morala sama odločati o vsem,« razlaga Cene, ki pa je pridelal bučk za izvoz. Kolikor jih je imel prej rad, ga, ko jih je bilo v izobilju, niso več tako mikale ... Se je pa ob vsaki na krožniku spomnil, kako jih je bilo treba zalivati. Tako iz čisto vsake stvari potegne kakšno izkušnjo, se nauči in skuša ne ponavljati napak. Radovedni mladenič uživa v veliko stvareh. Ko je stregel v Tonkini koči pod Vršičem in je bilo to objavljeno na spletu, smo videli, da je spreten tudi pri delu v lokalu.
Več v reviji Jana, št. 44, 2.11.2022
