»To severnoameriško rastlino so kot okrasno v Evropo prinesli že v 17. stoletju. V ljubljanskem botaničnem vrtu raste od sredine 19. stoletja, konec tega stoletja pa je že uspevala na našem Krasu. Še zdaj v herbariju Univerze v Ljubljani hranijo primerke topinamburja, ki so bili leta 1934 nabrani v okolici Ljubljane. Danes je topinambur v naši naravi precej pogost, vidimo ga tudi na vrtovih,« pojasnjuje Simona Strgulc Krajšek z oddelka za biologijo Katedre za botaniko in fiziologijo rastlin na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.

V naravi je invaziven! »Najpogosteje uspeva na rečnih bregovih in vlažnih gozdnih robovih. Razrašča se s podzemnimi poganjki, njegovi gomolji pa uspešno prezimijo in omogočijo rast v naslednjem letu, zato lahko oblikuje strnjene sestoje, v katerih ne najdemo drugih rastlin. Če ima dovolj prostora in svetlobe, se tak sestoj hitro razširi. Kadar reke narastejo, s seboj odnesejo tudi gomolje topinamburja in ga tako zanesejo na nova nahajališča. K širjenju te in drugih invazivnih rastlin pa pogosto pripomoremo tudi sami, če odlagamo z vrta odstranjene rastline na kompostne kupe v naravo. Deli rastlin se ukoreninijo, od tam pa imajo nato tujerodne vrste prosto pot.«

Iz iste družine kot regrat, soroden sončnici. Topinambur nas preseneti z višino, zraste tudi do tri metre visoko, očara pa s sončno rumenimi socvetji, ki spominjajo na majhne sončnice. Pri nas začne cveteti v avgustu in cveti vse do oktobra ali še dlje. »Uvrščamo ga med košarnice, torej v isto veliko družino kot ivanjščice, kamilice, rman in regrat. Vsi predstavniki te družine imajo številne drobne cvetove, združene v socvetja, ki jim rečemo koški. Takšna socvetja so za opraševalce zelo opazna in privlačna, z obiskom enega socvetja hkrati oprašijo mnogo cvetov. Sončnica, ki je topinamburju zelo sorodna vrsta, je enoletna rastlina, topinambur pa trajnica z gomoljasto odebeljenimi korenikami.«

Gomolji so najokusnejši oktobra. Gomolji gojenega in v naravi rastočega topinamburja se sicer razlikujejo. »Pri gojenih rastlinah so kroglasti in veliki za manjšo pest, pri rastlinah, ki jih najdemo v naravi, pa vretenaste oblike in nekoliko manjši. So pa oboji užitni, nabiramo jih lahko od oktobra do pomladi, torej tudi pozimi, če tla niso zamrznjena.Paziti je treba le, da jih za prehrano izkopljemo na krajih, ki niso kakorkoli onesnažena. Gomolji so do nekaj decimetrov globoko v zemlji, zato potrebujemo lopato ali vile. Najprimernejši čas za nabiranje je od oktobra naprej, ko rastlina v gomolje že nakopiči vse založne snovi, takrat so najdebelejši in najokusnejši. Konec oktobra se začnejo nadzemni deli topinamburja sušiti in čez zimo ostanejo tam le še posušeni ostanki. V tem času rastlina ni najbolj prepoznavna, zato si je dobro že med sezono zapomniti, kje bomo topinambur nabirali. Spomladi, ko začnejo odganjati novi zeleni poganjki, porablja rastlina za rast snovi iz gomoljev, zato ti postajajo čvrstejši in manj sočni, dokler ne propadejo, rastlina pa začne izdelovati nove.«

Na vrtu ga težko omejimo. Moramo pa paziti, da invazivnega topinamburja, ki izpodriva domače vrste, ne razširjamo. »Ko se odločamo, ali ga bomo posadili na vrt, moramo vedeti, da bo treba vsako leto omejevati njegovo razraščanje in da ga bomo težko v celoti odstranili, če bomo to želeli. Smiselno ga je zasaditi na rob vrta, kjer rast vsaj delno omejuje kakšna ovira. Zelo pomembno je, da ga ne odlagamo v naravo, predvsem to velja za njegove podzemne dele. Te je treba oddati v zbirni center, v zabojnik za invazivne rastline, ali pa temeljito posušiti in nato odvreči v zabojnik za organske odpadke. Nadzemne dele lahko kompostiramo, oddamo v zbirni center med zeleni odrez ali v zabojnik za organske odpadke. Enako velja za cvetoče poganjke, saj pri nas semena ne dozorijo in se vrsta z njimi ne razširja.«

Izvrstna hrana za diabetike. Gomolji so odlični za pripravo jedi. »V nasprotju s krompirjevimi so užitni tudi surovi. Najpogosteje pa jih uporabljamo pečene ali kuhane v kombinaciji z zelo raznolikimi živili. Iz njih lahko pripravimo glavne jedi, polpete, pite, juhe, solate in celo sladice.«

Topinamburjevi gomolji pa niso le okusni, slovijo tudi kot izvrstna hrana za sladkorne bolnike. »Večina rastlin v gomoljih kot založno snov kopiči škrob, ki je sestavljen iz mnogih med seboj vezanih molekul glukoze, na katere škrob v naših prebavilih razpade. Topinambur pa v gomoljih nalaga drugo založno snov, imenovano inulin, ki ga sestavljajo molekule fruktoze. Inulin se v naših prebavilih ne razgradi, saj nimamo primernih encimov za to, torej nam ne dvigne ravni sladkorja v krvi. Topinambur je zato v zmernih količinah primeren tudi za sladkorne bolnike.«

*  »Topinambur je za gojenje zelo nezahtevna rastlina. Njegovo rast je treba na vrtu prej omejevati kot pa zanj posebej skrbeti.«

Revija Janašt. 42, 18.10.2022