Slovenija je precej večja, kot smo mislili

Po prvih treh knjigah – Pravljične poti Slovenije, Pravljične poti v zgodovino in Kamniške pravljične poti – je Ireno Cerar zamikalo, da bi raziskala slovenski kulturni prostor še čez mejo. »Ko sem preživljala počitnice ob reki Nadiži, sem prvič prišla v stik z Beneško Slovenijo. Tudi z grebena Kolovrata sem proti jugu opazovala številne dolinice, o katerih nisem vedela ničesar. A so me vabile in tudi zvabile, da sem se lotila raziskovanja zamejstva skozi ljudske pripovedi, pravljice in pripovedke.« Vedela je, da imajo ti kraji bogato pripovedno izročilo, ne nazadnje vsi poznamo zbirko pravljic Zverinice iz Rezije. A Rezija ni zgolj pravljična dežela, temveč je resnična dolina, ki pa jo je redko kdo iz matične Slovenije obiskal. Irena je začutila priložnost, da se zaradi dela v zamejske kraje poglobi in jih bolje spozna. Po sedmih letih raziskovanja je končno zunaj knjiga Pravljične poti brez meja.

Kakšna pomembna spoznanja vam je prineslo raziskovanje tega dela Slovenije?

V vodnik sem želela vključiti vse štiri meje in jih raziskati – tako turistično kot pripovedno. Zdelo se mi je zanimivo, saj tega ni naredil še nihče. Po koncu večletnega dela lahko rečem, da smo vsi, ki smo bili vpleteni v nastajanje te knjige – partner, družina, založnika, fotografa ... – zelo spremenili svoj pogled na Slovenijo. Zdi se mi, da smo bili prej precej nevedni. Vsa ta potovanja in terensko delo so nam odprli oči. Spoznali smo, da je Slovenija precej večja, kot smo mislili. Da je njen kulturni prostor precej širši od na papirju zarisanih meja, raznolika je tudi kulturna dediščina, neizmerno je bogastvo jezikov, narečij, zanimiv je preplet kultur. Del tega bogastva, lepote, raznolikosti, izkušenj si želim deliti z bralci in uporabniki svojih knjig.

Kako se vaša knjiga razlikuje od drugih, podobnih?

Nisem načrtovala, da bo raziskovanje in pisanje trajalo kar sedem let. Petnajst let sem bila urednica otroške revije National Geographic Junior, res je, da imam visoke standarde dela, a imela sem tudi veliko izkušenj s tremi prejšnjimi knjigami. Zato me je presenetilo, da je delo tako dolgo trajalo. Zapletlo se je na mnogih ravneh: pri zamejstvu je težje priti do informacij, zato sem morala tesneje sodelovati z domačini. Kjer je bilo le mogoče, sem si poiskala sogovornike, se z njimi pogovarjala, premlela in presejala ideje, se večkrat vračala. V Reziji sem bila recimo sedemkrat. Najprej sem prebirala knjige, nato sem šla na »ogledno turo«, kakor rečemo planinci, če sem bila zadovoljna, sem pot prehodila z družino; če sem spoznala domačine, so me nato vodili še oni, mi pokazali kaj novega, česar ni najti v knjigah. V tem se moj vodnik razlikuje od spletnih zapisov ali knjig starejšega datuma. Te informacije niso prepisane od drugje, so spoj moje osebne izkušnje, pisnih virov in podatkov ter podatkov, ki so jih z mano delili domačini. Ko sem na koncu preštela vse ljudi, ki so sodelovali, jih je bilo več kot 50!

Ker vsega, kar sem na potepanjih doživela, nisem mogla zapisati v vodniku, sem začela med prvo koronakrizo pisati osebne zgodbe in jih objavljati na svojem Facebooku. Bral jih je tudi Samo Vadnov, lastnik založbe Buča. Tako so mu bile všeč, da me je prosil, ali bi jih napisala še več, da bi jih objavil v knjigi. Tako so nastali še Potepuški okruški, zbirka 30 kratkih potopisnih zgodb.

Katera zgodba pa vas je na tej poti najbolj prevzela?

Prva zgodba v Potepuških okruških je posvečena gospe Romildi Žnidarjovi iz Benečije. Prav zaradi nje sem se pravzaprav lotila ustvarjanja vodnika. Ko se še nisem mogla povsem odločiti, ali naj z delom začnem ali ne (slutila sem, da zna biti vse skupaj zapleteno), sva šla s partnerjem po Topolovški poti, stari kontrabantarski stezi iz Livka v vas Topolovo v Benečiji. Tja sva prispela ravno v času kosila, in ker sva malico že pojedla, sva iskala trgovino ali gostilno, kjer bi se okrepčala. Pred pokopališčem sva srečala staro žensko, imela je okrog 80 let, in sem jo ogovorila. V nenavadnem narečju mi je razložila, da nimajo ne gostilne in ne trgovine, a da nama lahko ona skuha kosilo. Po kratkem oklevanju sva se le opogumila in odšla s starko. Pri njej sva bila več kot dve uri. To srečanje se me je zelo dotaknilo, saj se ti pri nas ne more več zgoditi, da bi te neznanec pobral na cesti in tako prijazno povabil v svoj dom. Rekla sem si, če bodo vsi ljudje v teh koncih tako prijazni in se nama bodo dogajale tako zanimive reči, se moram nujno lotiti te knjige!

To zgodbo o Romildi sem dolgo nosila s seboj in zdelo se mi je, da bi jo bilo nujno zapisati. Tako je prva zgodba v Potepuških okruških posvečena njej. Žal je gospa tik pred tiskom knjige preminila. Novi Matajur, tednik Slovencev v Videmski pokrajini, je njej v spomin objavil članek. Šele tam sem izvedela, da je bila najina gostiteljica nekakšna neformalna županja Topolovega, ki je rada gostila ljudi in za vse poskrbela. V njen spomin so še pred izidom knjige objavili mojo zgodbo o Romildi. Zdelo se mi je prav, da sta njena nepreračunljiva dobrota in prijaznost ostali zabeleženi tudi v mojem pisanju, ki je do domačih prišlo ravno v času slovesa.

Česa vas je to sedemletno popotovanje naučilo?

Marsičesa – za vsa spoznanja nimava prostora! A naj rečem, da je bilo z ustvarjanjem izletniškega vodnika povezanih veliko težav. Vmes sem bila operirana na hrbtenici in sem morala za osem mesecev prekiniti delo, v gorah se je poškodoval založnik in tudi njegova nesreča ni bila nekaj lahkotnega. Vmes se je zgodil veliki begunski val in na južno mejo so postavili rezilno žico, na koncu pa se je pojavila še korona in so meje kar zaprli. Skratka, imeli smo kup preprek. Da smo vztrajali in dokončali knjigo, je za vse nas pravzaprav velika reč.
Osebno sem se naučila, da lahko še toliko načrtujem, pa ubere življenje včasih samosvojo pot. Prej ko to sprejmeš, lažje je. Delo je bilo končano, ko je dozorelo, ne takrat, ko sem si zamislila sama. To je bila ena prav svojeglava knjiga. A vse se je zgodilo ob svojem času!

Več v reviji Zarja Jana, 18.5.2021