Večina ljudi, ki se bojujejo z intoleranco proti hrani, žal nima tako odzivnega organizma, da bi se mu priskutilo vse, kar škodi. Bogate izkušnje imam s svojo mamo, ki je imela otekle noge, pogosto koprivnico, burno dogajanje v prebavilih, številne neprespane noči in še marsikaj neprijetnega, za kar je seveda obtožila alergijo na »ne vem kaj«. Z napotnicami sva potovali od enega laboratorija do drugega (od Maribora do Golnika), testi pa so kazali, da ni alergična na nič, razen morda nekoliko (ampak nikakor ne preveč) na hišni prah. Kar je pomenilo, da je zmetala iz stanovanja preproge in zavese, toda stanje ni bilo nič boljše. Zadnji alergolog, pri katerem sva bili, ji je kar odkrito povedal, da je alergična sama nase. Kot sva razumeli, jo je obtožil, da je hipohondrinja. Po tistem je mama vzela zadeve v svoje roke in si predpisala mučno dieto, ki ni bila zelo omejevalna samo zanjo, ampak tudi za vse, ki smo ji kdaj kaj skuhali. Da ne govorim o natakarjih v gostilnah, saj so noreli zaradi njenih zahtev. Si je tako kaj pomagala? Odgovor je – da, če pa bi ji kdo pomagal ugotoviti celoten seznam hrane, ki jo je slabo prenašala, bi bilo lahko njeno življenje precej lepše in manj zapleteno, saj se je nedvomno odpovedovala tudi hrani, ki ji ni škodila. Po njeni smrti sem našla kar nekaj knjig in časopisnih izrezkov s podčrtanimi stavki, ki so opisovali intoleranco proti hrani. Moja ljuba »hipohondrinja« si je torej sama postavila pravilno diagnozo.
Zakaj je tako težko dobiti diagnozo? Žal je še zmeraj tako – zelo veliko ljudi, ki ima težko opredeljive, a hude težave z zdravjem, hitro obupa, ko testi za alergijo ne pokažejo ničesar. Bo treba iskati drugje, pravijo zdravniki, kar včasih pomeni iskanje igle v kupu sena. Številni že na začetku obupajo in si iščejo informacije po enciklopedijah in spletnih ambulantah. »Če ne bi v tvoji reviji prebrala, kakšne reakcije lahko povzroča gluten, bi še zmeraj imela kup težav, med drugim sem se brez razlogov redila, kožo sem imela kot smirkov papir, nohti so mi dobesedno odpadali,« mi je povedala prijateljica, ki ji testi niso pokazali, da bi imela celiakijo, torej neprijetno alergijo na gluten. Ko je opustila skoraj vse, kar vsebuje to nesrečno žitno lepilo, ni imela več težav. V resnici zelo težko najdeš človeka, ki so mu dokazali intoleranco, saj se zdravniki ukvarjajo z žilnimi boleznimi (zaradi oteklin), dermatitisom, sklepajo o boleznih prebavil in še marsikaj, preden se prebijejo do pravih vzrokov. Kot je videti, je alergija nekaj običajnega, intoleranca pa niti ne. Zakaj?
Zapoznela hinavska reakcija. Kakšna je najpomembnejša razlika med alergijo in intolernco? Predvsem se telo na alergen odzove takoj, v blažjih primerih začnemo smrkati, se solziti, občutimo slabost in povišan srčni utrip, po koži nastanejo rdeči izpuščaji, v hujših primerih pa je potrebna takojšnja zdravniška pomoč, sicer prenehajo delovati vsi organi in se zadušimo – gre za strašljiv anafilaktični šok. Znanko bi skoraj pokopala alergija na snov v listih navadnih vrtnih bučk, enega je oplazila z roko. Le hitremu prevozu v bolnišnico se lahko zahvali, da je še živa. Alergija je torej lahko rabelj, ki včasih tudi ubija, prav na vrhu seznama najbolj nevarnih alergenov pa so arašidi.
Z intoleranco je drugače, čeprav ima zelo podobne ali enake simptome kot alergija. Težave se pokažejo šele nekaj ur ali celo dni po tistem, ko smo pojedli ali spili nekaj, za kar smo preobčutljivi, zato zelo težko ugotovimo, kaj naj bi to sploh bilo. Čisto mogoče je, da takšno hrano in pijačo uživamo vsak dan, tako da simptomi sploh ne morejo izzveneti. Predstavljajte si, da ste intolerantni proti glutenu, pa tako rekoč vsak dan jeste kruh, kosmiče in testenine, ali pa da ste preobčutljivi za histamin, pa si pri kosilu in večerji privoščite kozarček vina, celo zdravniki pravijo, da je to dobro za srce in ožilje – če seveda ostanemo pri kozarčku. Skratka, intoleranca ni tako burna in nevarna kot alergija, nas pa lahko kljub temu neznansko izmuči.
Kaj je histaminska intoleranca? Čedalje več je je, o njej pa laiki žal ne vemo kaj dosti. Zelo nazorno jo opisuje prof. dr. Ema Mušič, dr. med., specialistka pulmologije in alergologije. Pravi, da pogostokrat prihajajo bolniki, ki so prepričani, da imajo alergijo na hrano, preiskave pa tega ne potrjujejo, čeprav simptomi kažejo na to. V telesu imajo sicer zares veliko histamina, vendar ni posledica alergijske reakcije, testi in analiza krvi je namreč ne zaznajo.
Histamin je biološka snov, ki je v številnih živilih. V telesu, zlasti v črevesni sluznici, imamo encim, ki omogoča razgraditev histamina, imenuje se diaminooksidaza (DAO). Ta encim torej omogoča, da s hrano zaužiti histamin razpade in se ne zadržuje v telesu ter ne povzroča sicer poznanih histaminskih učinkov, ki so značilni za alergijo. Nekateri ljudje imajo prenizko raven DAO v črevesu in krvi, zato se zadržuje v telesu preveč histamina. Ti simptomi se največkrat pojavijo po zaužitju hrane, ki že v svoji naravni sestavi vsebuje velike količine histamina. Še enkrat – pri histaminski intoleranci histamin v telesu ni posledica alergije, ampak ga dobimo s hrano.
Več v Zarji št. 45, 6. 11. 2018.
