Pri bolniku z osteoartritisom je hrustanec poškodovan ali obrabljen. Zakaj nastanejo take poškodbe sklepov, še vedno ni znano. Znane so nekatere okoliščine, ki so vzrok za poškodbo oziroma obrabo hrustanca: starost, genetika (pri nekaterih se bolezen pojavlja v družini, vendar spet ne pri vseh), debelost (to posebno velja za obrabo hrustanca kolen in kolkov) in tudi rasa (Evropejci bele rase pogosteje zbolijo kot temnopolti ali Azijci).
Kaj se pravzaprav zgodi pri osteoartritisu? Zdravniki ločijo več stopenj bolezni: začne se z okvaro celic, ki tvorijo hrustanec v sklepu. Naslednja stopnja je, da ta hrustanec nenadoma pretirano zraste, nato se stanjša in na površini nastanejo razpoke, v kosti pod hrustancem pa votlinice. Ob robovih sklepa se naredijo izrastki, ki jih je mogoče tudi otipati. Ti izrastki omejujejo gibalno zmogljivost sklepa, poleg tega pa povzročajo bolečine. Zaradi vsega tega se sklep preoblikuje, spremeni, tako da je gibanje čedalje težje, bolečine pa so včasih zelo hude. Sklepi so torej deformirani in jih ni več mogoče pozdraviti, razen seveda z operacijo (pogoste so zamenjave kolkov).
Ni potrebno, da boli
Pri ljudeh s preveliko telesno težo se bodo najhitreje poškodovali sklepi, ki to težo nosijo: kolki, kolena in križni del hrbtenice. Osteoartritis ni bolezen, ki bi jo dobil prav vsak starejši človek, torej ni nujna nadloga starosti, pa tudi ne nadloga, ki bi jo morali mirno, vdani v usodo, prenašati. Pogosto se namreč zgodi, da si bolniki mislijo, pa saj mi zdravnik ne more pomagati, sem pač star. Ker bolečin ne more več prenašati in ker vsako jutro teže vstane, si v lekarni kupuje zdravila proti bolečinam, ki jih tudi pri nas dobimo brez recepta. Cela množica jih je. Ljudje najpogosteje posegajo prav po teh zdravilih, ki imajo lahko tudi neželene učinke. Najnevarnejši je, da poškodujejo sluznico prebavil in povzročijo razjede, ki lahko počijo in zakrvavijo. Takšne krvavitve so smrtno nevarne.
Sklepe je treba razgibavati
Do svojega 65. leta starosti ima polovica ljudi enega ali več osteoartritičnih sklepov. Večinoma gre za bolezen v mili obliki, toda okrog deset odstotkov bolnikov bolezen tako omejuje, da imajo hude težave pri vsakdanjih opravilih (največkrat pri poškodbah kolen in kolkov). Lahko se zgodi, da zaradi osteoartritisa sklepi postanejo togi in zato težje gibljivi. Ko pa jih bolnik razgibava, togost mine.
Ljudje z osteoartritisom trpijo bolečine, sklepi so kakor otrpli, gibanje je omejeno. Otrplost sklepov in bolečina sta najhujši zjutraj, čez dan pa se to malo izboljša. Sklepi so lahko otečeni, včasih se težavi pridruži vnetje. Prizadeti sklep je videti malo večji od normalnega. Vendar ni nujno, da se pojavi kateri koli od naštetih znakov, pa ima človek vseeno osteoartritis, ki ga zdravnik vidi na rentgenskih posnetkih. Možno je tudi prav nasprotno, da ima bolnik hude težave (predvsem hude bolečine), pa se na posnetkih obraba hrustanca komaj pozna. Bolečina v sklepu pogosto izgine, vendar se potem znova pojavi, posebno če človek prizadeti sklep veliko uporablja. Kaj je pri tem veliko, pa je seveda težko reči.
Pogosteje zbolijo ženske
Med vnetnimi revmatičnimi boleznimi je najpogostejši revmatoidni artritis, za katerim zboli odstotek odrasle populacije, ženske trikrat pogosteje. Pri tej bolezni gre za simetrično vnetje številnih sklepov. Bolečine so stalne, najhujše so ponoči in zgodaj zjutraj. Zjutraj so bolniki povsem okoreli. Težko, na primer, poskrbijo sami zase. Najbolj vsakdanja opravila, kot je denimo priprava preprostega zajtrka s kruhom, z maslom, marmelado ali s čim drugim, je zanje skoraj neizvedljiva. Ljudje si težko predstavljajo, da so za te bolnike nam samoumevne zadeve zelo hud problem. Bolnice se recimo težko počešejo, namažejo obraz s kremo, naličiti pa se sploh ne morejo. Bolezen je kronična, neozdravljiva. Če ni zdravljena, sklepi propadejo, bolniki pa postanejo invalidi.
Bolniki z revmatskimi boleznimi jemljejo precej različnih zdravil, ki jim jih predpiše zdravnik. Poleg teh zdravil jim je na voljo nekaj prehranskih dodatkov, ki lahko pri zdravljenju zelo pomagajo. Med najnovejšimi odkritji so snovi, ki jih vsebujejo tako imenovane zelenouste novozelandske školjke. Vsebujejo edinstveno kombinacijo maščobnih kislin, ki je značilna samo zanje. Ena od njih je na primer glikozamin glikan, ki pomaga zdraviti že poškodovane sklepe. Posebno pomembna pa je snov, ki učinkuje proti tvorbi tako imenovanih levkotrienov. Ti spodbujajo razvoj vnetnih procesov v našem telesu. Z oviranjem njihovega učinkovanja se zmanjšujejo vnetja, s tem pa se stanje bolnika z revmatsko boleznijo precej izboljša.
Levkotrieni so vpleteni tudi v nastanek oziroma spodbujanje vnetnih procesov pri astmi. Zato snovi iz zelenouste novozelandske školjke pomagajo tudi pri zmanjševanju težav astmatičnih bolnikov.
