Zgodbic, ki se jim neprizadeti po navadi smejijo, je veliko. Naši starši, na primer, pripovedujejo, kaj se je dogajalo v njihovem otroštvu. Fante so ostrigli na balin, ker so uši najlaže preganjali tako, da so lase z gnidami vred za vedno odstranili. Pri dekletih je bilo to malo težje. Številne so sicer prav tako postrigli, čeprav ne čisto do kože. Veliko glav je bilo premazanih s petrolejem, kar je bilo tudi nevarno, če bi si kdo zraven prižgal cigareto, na primer.
Po drugi svetovni vojni je bila v mestih ušivost precej redka. Pri nas smo se v osnovni šoli učili o ušeh skoraj kot o eksotičnih živalih, ki jih v naših krajih že dolgo ni več. Učiteljica je na steno obesila poučen plakat, na njem je bila naslikana velikanska uš s tremi pari nog, lepo zajetna in z žrelom, ki že na pogled ne obeta nič dobrega. Žival je bila odurna že na prvi pogled. V otroških očeh je takšna tudi ostala. Ni si težko predstavljati, kako se človek, ki ga je vse življenje spremljala slika s šolskega plakata, zgrozi, ko te živalce zagleda v lasišču svoje hčere, ki je res ponosna na svoje dolge, goste svetle lase. Da bo stvar še boljša, je zraven še druga hči, ki ima prav tako dolge lase. V naši hiši je zavladala panika. Oddrvela sem v lekarno po neko emulzijo in šampon. Vse prebivalce hiše sem postavila v vrsto in drug  za drugim so doživeli precej grobo »masažo« lasišča z emulzijo, nato so vsi dobili na glavo bombažno ruto in ta je ostala na glavi enkrat dlje, kot je bilo napisano v navodilih. Sledilo je česanje dolgih las z glavo navzdol nad časopisni papir, da smo videli vse odurne uši, ki so »crknjene« popadale z glav. S tem pa torture še ni bilo konec. Sledilo je umivanje las s posebnim šamponom in bilo je zelo temeljito, tako da je bila koža na glavah mojih »žrtev« čisto rdeča, ko sem končala. Spomnim se, da je bila ura že čez polnoč in da so šle spat s povitimi glavami vse štiri, moji dve hčeri, moja mama in teta, ki je bila tedaj ravno na obisku in je vse skupaj prenesla s široko odprtimi, začudenimi očmi. Pozneje sem izvedela, da je do svoje smrti pripovedovala, kako sem se lotila uši.
Se je res treba postriči?
Zgodba je zdaj stara že skoraj 20 let. Sama se spominjam predvsem tega, da sem s temeljitostjo, ki jo je spodbudila groza ob spominu na podobo velikanske uši s šolskega plakata, zatrla uši in da se te pri mojih dekletih niso pojavile nikoli več. Odtlej sem jima pregledovala glavo vsak teden. Pri tem ni bilo milosti. Mene se uši zaradi pogostega umivanja glave in velike količine laka za lase najbrž niso upale obiskati.  Še danes pa najdemo v navodilih za starše napisano, da je otroke z dolgimi lasmi, predvsem če so svetli, najbolje postriči. Veliko  deklic zaradi tega plane v neutolažljiv jok. Vendar tako hud ukrep ni nujen, če so starši prizadevni in hočejo svojemu otroku pomagati z malo več truda.
Šamponi, losjoni in emulzije uši res pomorijo, vendar pa njihovih jajčec ne morejo uničiti. Ta so prilepljena na lase in jih je treba potrpežljivo odstranjevati. Pri tem nam bo v pomoč zelo gost glavnik, lahko pa uporabimo tudi kis. Uš je zelo plodna. V 24 urah bo izlegla od osem do deset jajčec, ki se spremenijo v odraslo žival v približno sedmih dneh. V dveh tednih pa je ta odrasla žival že sposobna sama leči jajčeca. Starši, ki se še nikoli niso srečali z ušivostjo, zato precej dolgo ne opazijo, kakšne težave ima njihov otrok. Ko pa to končno opazijo, je seveda možno, da se je na glavi izlegla že druga ali tretja generacija uši.  
Nadloga, ne pa bolezen
Kaj ima medicina s tem? Ali pa zdravje, saj konec koncev uši niso bolezen, so le parazitska nadloga, ki jih vso zgodovino povezujejo z neredom, umazanijo, slabo higieno, pa tudi z revščino. Zato se veliko staršev znajde v zagati, kaj storiti in  kako nadlogo skriti, da ne bodo vsi vedeli. Otroci, ki se, če odštejemo srbenje, nadloge in njenega pomena sploh ne zavedajo, so začudeni, ko njihovi starši nenadoma »podivjajo«. Na glavo jim nasujejo vse mogoče kemikalije v obliki losjonov in šamponov, in ko pomorjene uši izčešejo iz lasišča, so pomirjeni. To pa je napaka. Postopek je namreč treba ponavljati vsak teden, dokler nismo povsem prepričani, da uši in gnid ni več. V šolo ali v vrtec je treba javiti, da ima otrok uši,  tako  da bodo tudi drugi straši pozorni na nadlogo. Veliko staršev se jezi, ker v nekaterih družinah sploh ne reagirajo na uši v razredu in pustijo, da se njihov otrok muči z njimi še naprej. Pritožujejo se, češ, sami smo ušivost že odpravili, a je otrok spet prinesel domov neljube goste.
Pa ni nujno, da je to res. Uši ali gnide lahko ostanejo v obleki, na plašču, v kapi, in ko nevarnost mine, spet najdejo svojega prijaznega gostitelja. Vsa zadeva se ponovi. Na spletu lahko preberemo na desetine podobnih zgodb, iz katerih je slutiti jezo staršev, ki grozijo tudi s kaznovanjem tistih, ki se ne potrudijo in zatrejo uši pri svojem otroku.
Sredstva, s katerimi uničujemo uši, res niso prav poceni. Nekateri starši menijo, da bi jih bilo treba dobiti na recept. To je seveda malo verjetno, saj se na recepte predpisujejo samo zdravila, insekticidi pa niso zdravila. Ušivost tudi ni bolezen, ker uši ne prenašajo povzročiteljev bolezni tako kot nekaj drugih živalic, ki nam vzbujajo strah. Med njimi so, na primer, klopi. Okuženi klop vam lahko prinese dve zelo nevarni bolezni: meningitis in borelijo. Uši so nadloga same po sebi, za človekovo zdravje pa niso nevarne. Edina možna posledica za zdravje je, da se koža, prizadeta zaradi praskanja, vname.
Zaradi uši ni treba ostati doma
Nekatere mame tudi menijo, da bi jim moral zaradi ušivosti otroka zdravnik predpisati bolniško. Toda to ni bolezen, zaradi ušivosti ni treba nikomur ostati doma, tudi otroku, pri katerem so uši našli, ne. Treba je le dobro poskrbeti zanj, uši odstraniti in redno uničevati gnide. Pri tem je treba biti temeljit, sicer se nadloge res ne bomo znebili. Poleg tega da redno pregledujemo otrokovo lasišče, poskrbimo za obleko. Z oblačili, ki jih lahko operemo na visoki temperaturi, ne bo težav. To storimo tudi s posteljnino. Oblačila, ki jih ne moremo prati na visokih temperaturah, damo v zamrzovalnik za 24 ur. Vsi nasveti pravijo, da jih je treba potem nepredušno zapreti v plastično vrečko za dva tedna.  Težava je, če ima otrok eno samo zimsko jakno oziroma bundo ali plašček. Brez njega ne more biti niti en dan, kaj šele dva tedna.
Najbolje je, da oblačilo temeljito presesamo z močnim sesalnikom. To bosta najlaže naredila dva, eden oblačilo drži, drugi se ga loti s sesalnikom. Postopek ponavljamo vsak dan, ko pride otrok iz vrtca ali šole. Ves ta čas mu redno pregledujemo glavo. Temeljito je treba posesati vse stanovanje, vse kote, sedežne garniture, preproge, talne obloge, stole, vse vdolbinice, ki dajejo zavetje živalcam. Lahko uporabimo tudi insekticid, s katerim poškropimo te dele stanovanja in predvsem oblazinjeno pohištvo. Popolnoma razumljivo pa je, da so starši, ki so svoje delo zares temeljito opravili, besni, ko se zaradi brezbrižnosti drugih uši spet pojavijo na glavi njihovih otrok. Vse je namreč treba ponoviti.