Mnenja

Onkološka bolnica št. 6196: Zabava na osamljeni črpalki

Katarina Keček
6. 3. 2024, 04.00
Deli članek:

Čeprav je na terasi gostilne v času kosila najmanj 30 stopinj, me v sekundi oblije hladen pot. Na drugi strani revolverja zagledam jezen obraz človeka, ki ga vidim prvič v življenju. Starejši suh gospod v zanemarjeni obleki, s sivo neurejeno brado, drži orožje uperjeno naravnost v mojo glavo in kriči.

revija Jana
Pisateljica in kolumistka Katarina Keček

»Ti češ ovdje pričati srbski? U Hrvatskoj? E, pa neče moči!! Ubiču te ko malog psa!!« Od jeze ima skrivenčen obraz, oči pa rdeče in zabuhle. Od šoka okamenim, niti premaknem se ne. Tudi družba za mojo mizo onemi, dogajanje osuplo opazujejo tudi preostali gostje. Žuborenje glasov in veselo trkanje z vilicami nenadoma utihne, moški pa se dere, da me bo ubil, da bo ubil vse Srbe, ki jih bo našel na svojem Braču, in podobne neumnosti. Nihče se mu ne upa ugovarjati, ker maha s tisto pištolo okoli moje glave in je tudi očitno vinjen. Potem pa nenadoma zaslišim veseli krčmarjev glas nekje izza šanka: »Ajde, Stipe, pa ča si opet popizdia??« Hip zatem je že pri naši mizi, okrogel in nasmejan si briše umazane roke v predpasnik in zagrabi Stipeta za ovratnik: »Koliko sam ti puta rekao, da ne plašiš goste u mom lokalu? I da ne dolaziš sa pištoljem??!« Stipe se poskuša izmuzniti njegovemu trdnemu prijemu, še vedno kriči, kako bo postrelil vse četniške Srbe, krčmar pa ga odvleče do vrat gostilne in postavi prednjo. Potem se vrne med osuple goste in veselo razširi roke: »Ajde ljudi, nema veze, čovek je malo popio, neče on nikome ništa, znam ga godinama. Živeli i sretan odmor svima.« In odide nazaj v kuhinjo, terasa gostilne pa počasi oživi, kot se ne bi zgodilo nič posebnega. Za mojo mizo ostane mučna tišina. Nihče nič ne reče, počutim pa se, kot bi tudi sama bila kriva za nastalo situacijo. Kasneje pride krčmar k naši mizi in se opraviči za incident: »Izvinite, Stipe je malo popio, ne bi on ni mrava zgazio. Rat ga je promenio i uništio. Niko ne zna, šta je prošao na fronti i šta je sve video. Od tada nije isti čovek.« Sočustvujem z zapuščenim in polomljenim hrvaškim veteranom, takšnih je na Hrvaškem več kot 100.000. Po vojni so ostali brez finančne pomoči države, mnogi v duševnih stiskah zaradi pretekle vojne izkušnje, veliko je tudi invalidov. Na neki bizaren način ni čudno, da so jezni na vse Srbe, ki so na hrvaškem teritoriju povzročili večletno bratomorno vojno. Ampak kaj ima to z mano? Nič. Od takrat na Hrvaškem govorim samo slovensko, ker je to zame bolj varno. Danes pač ni dobro, da si Srb. Ali pa Palestinec, Izraelec. Ukrajinec. Rus. Ni dobro, tudi če imaš temnejšo kožo. Ali pa če si mati samohranilka. Invalid. Starejši državljan … ne glede na to, kaj si, vedno boš za nekoga moteč. 

Zaradi te zoprne izkušnje sem oprezna, ko na Petrolovi črpalki blizu mesta Visoko v Bosni naletim na ducat muslimanskih domačinov. Kateri od njih se je boril v vojni? 

Kateri od njih ne prenaša Srbov? Morda ima kateri orožje s sabo? Ne bi me presenetilo, v Bosni ima vsaka druga hiša doma na črno zalogo orožja. Zadnja vojna jih je naučila, da čez sedem let vse prav pride.

Zato z Ahmedom govorim v slovenščini, uporabim tudi kakšno hrvaško besedo, razumeva se brez težav. Zaradi mraza in mokrih oblačil se vsa tresem, Ahmed me potegne v lokal. »Imaš ti šta za ovu curu, da se osuši? Smrznuče se,« vpraša Petrolovega prodajalca. Ta gre v skladišče in prinese dve brisači. Postavim se za police z motornim oljem in slečem. Kaj pa naj?! Ves čas pogledujem, da me ne bi kdo od zunaj stoječih moških presenetil med slačenjem. Zoprna situacija. Ampak moram spraviti s sebe ta mokra oblačila, samo še tega se mi manjka, da na tem izletu dobim pljučnico. Hlače ožamem, tudi moja zgornja oblačila so prepojena z vodo, z las mi kaplja. Obesim oblačila na polico, da se malo posušijo, in se zavijem v brisači. Takrat Ahmed sleče svojo trenirko iz zelenega flisa in mi jo poda: »Na, obuci ovo, da se ne smrzneš.« Najprej protestiram, ne dovolim, da ga zebe zaradi mene, a se ne pusti. Oblečem njegovo toplo jopico, do kolen mi sega. V trenutku mi postane toplo, kot bi me nekdo objel. In ta občutek ne izgine niti takrat, ko mi pripoveduje, kako je med vojno izgubil oba sina. Srbi so ju ubili. Od hudega mu je kmalu zatem umrla tudi žena. S solzami v očeh poslušam njegovo mehko pojočo bosansko govorico. Že deset let živi sam. Njegova edina zabava so srečevanja z znanci in kakšno pivo na tej osamljeni Petrolovi črpalki. (se nadaljuje)

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 10., 5. marec, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!