Vsako leto, ko se je malo otoplilo, smo šli z Vojkom v to dolino. Drug za drugim so se sipali curki snega in kamenja po žlebovih gora. Kadar je tudi ta sneg počasi kopnel, je Vojko z daljnogledom natančno preiskoval snežne zaplate. In včasih opazil kakšno mrtvo divjad, ki jo je zajel plaz in odnesel v … večna lovišča. Če ni bilo predaleč, se je kar v natikačih odpravil do divjadi, da jo pregleda. Ja, Vojko je natančno poznal svoje sposobnosti in svoje mesto v naravi.
Danes sem prepričana, da je bil Vojko po duši staroverec. Staroverstvo, čaščenje narave, izvira iz predkrščanskih časov in v Posočju nikoli ni v celoti izginilo. Kleni predniki iz teh krajev so vedeli, da so odvisni od narave, zato niso v ospredje postavljali sebe, temveč živali, zemljo, drevesa, zvezde, ogenj … In samoto! Tisto avtentično, naravno človeško samoto, ki jo lahko doživiš samo v naravi. V tisti naravi, v kateri nisi nikoli zares sam. Ali ne?
Ne vem, koliko je Vojko vedel o staroverstvu, ampak na neki način ga je živel. Ker ga je imel v genih. Na žalost tudi jaz ne vem veliko o tem, a se bom še podučila. Si pa mislim, da je njegov zduhec, kakor so staroverniki poimenovali dušo pokojnika, zdaj tam v gorah nad Bavšico. Kot del narave.
In čisto nič čudno se mi ne zdi, da so se v preteklosti ljudje v teh dolinah in zatrepih morali tako zanašati na naravo. Zagotovo so bili modri ljudje, vzeli so tisto, kar jim je narava ponujala za skromno življenje, in nič več. In če si zamislite, da se še danes zgodi, da je dolina odrezana od sveta, ko ceste zasuje kakšen plaz, je bila v preteklosti še toliko bolj osamela. Ampak narava tukaj je tako čudovita, da človek ne pogreša prav ničesar! In zna nahraniti njegovo dušo! Saj to ljudje najbolj pogrešamo, ali ne?
No, ko smo že pri hrani, hehe. Ker je bil ravno pust in so v trgovinah krofi kar sami skakali v košare in je tudi v Mali vasi iz vsake hiše dišalo po cvrtju, sva se tudi midva z Janekom spravila peč flancate. In to kvašene! O, ste ravnokar zavili z očmi, češ, to pa res ni nič takšnega. Jej, saj verjamem, da je za vas to mala malica. Zame, ki sem s kuharico v kategoriji srednje žalostnih, haha, pa je to podvig. No, tudi jaz gledam kuharje na spletu, tam naredijo krofe celo v minuti, ali ne?
Torej, zvečer sem vse sestavine pripravila na pult, zgodaj zjutraj vklopila centralno ogrevanje na višjo temperaturo kot običajno, zaprla vrata kuhinje, pripravila kalorifer, ki bo toplo pihal v kvasec. Pospravila sem mizo, pripravila pet prtov, razstavila polovico posode, ki je premorem, po pultu. Janek je najprej čudno gledal, odpiral vrata, ker ne mara, da so katerakoli vrata, razen vhodnih, zaprta. Potem sem ga pregovorila, da bo mešal. Grdo je gledal, ker mu nisem ponudila električnega mešalnika, temveč kuhalnico. Vsakokrat sem preverjala recept, Janeku pa je iz minuto v minuto izginjalo veselje do packanja.
Vseeno sem ga nagovorila še, da je razrezal testo. Ni bil pri volji. Videla sem, da ga spet moti, ko se mu je prilepil kakšen košček testa na prste. Včasih se sploh ni hotel dotakniti česa lepljivega, kar je tudi povezano z njegovim neobičajnim zaznavanjem. Zdaj, ko ima že veliko več izkušenj, pa se trudi, kolikor le more. Ampak vedno pač ne gre. In tako je stal za mizo, s pomokanimi rokavi srajčke, nožem v roki in me gledal izpod čela. Vedela sem, da ima dovolj.
Aja, flancati! Moram povedati do konca? Eni čisto tanki, kot iz krhkega testa, eni debeli, eni so vzhajali, eni pa nimam pojma kaj, eni so bili na koncu rjave barve, eni pa … tako tako … Saj se spomnite, kakšna kuharica sem, ali ne? No, z mize so me gledali srednje žalostni flancati.
Za letos je bilo dovolj kvašenega testa! Spomnila sem se malih, dišečih krofov, ki mi jih je pred nekaj leti poslala Nedina mama. Zdi se mi, da jih še danes vonjam! In tisti krofi niso bili samo krofi, bili so tudi hrana za dušo, ker mi jih je poslala z mnogo ljubeznivosti! Žal je zdaj tukaj samo njen zduhec. Zagotovo se je smukal po moji kuhinji in se od srca nasmejal moji peki.
Ta lep, napol pomladni dan se zdaj že preveša v noč, flancati izgubljajo še tisto malo rjave barve. Ampak tega lepega dne nisva zapravila samo za kuharijo. Popoldne sva z Janekom preverila grmovje pod velikimi jelšami in nabrala prazne polžje hišice, popila kavo in sok na soncu pri Olgici, občudovala rdeče, bele in črne ribe v njenem ribniku, nato pa pripravila kosilo. Iz starega kruha sva hotela narediti kruhove cmoke. Pametna kuharica (vsaj to naj bi bila jaz) sem star kruh, jajce, žlico moke in peteršilj stresla v mešalnik. Ni bilo časa za rezanje. Janek je pisano gledal, ker je bilo v njem po navadi samo sadje. No, pa sva ga pognala! Janek se je držal malo stran. Se mi zdi, da je vedel, da se to ne bo dobro končalo. Ampak le kako bi mi to lahko dopovedal, a?
In ja, najin mešalnik bi bil zdaj zduhec, če bi imel dušo. Ker je nima, pa je samo neuporaben stroj. In pametna kuharica ni tako pametna, kot se zdi. Si je kupila pamet! Oziroma si jo še bo. V naslednjih dneh, ko bo morala kupiti nov mešalnik.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 10., 5. marec, 2024.
