Mnenja

Janin uvodnik: To je genocid!

Sonja Grizila
16. 1. 2024, 03.22
Posodobljeno: 16. 1. 2024, 05.29
Deli članek:

Prejšnji četrtek je ves svet, ki premore komunikacijsko tehnologijo, spremljal dogajanje, ki ni bilo usodna nogometna tekma ali poroka katere od evropskih princes, ampak – sodni proces.

Profimedia
-

V Haagu, ki ga dobro poznamo iz jugoslovanskih vojn. Tam se razsoja o najhujših vojnih zločinih in zločincih. Ampak zakaj nas to naenkrat tako zanima in vznemirja? Se nismo že zdavnaj navadili, da ob obilni večerji brez hujših težav spremljamo masakre v poročilih z bojišč?

Nas v omenjenem procesu naenkrat tako zelo zanima pravičnost ali pa se je zbudil elementarni strah, kakršnega je poznala naša nona, ki jo je italijanska učiteljica butala z glavo v tablo, ker je spregovorila eno samo slovensko besedo? Strah, ki ga preživljajo učenci, ko v šolo vdre norec in slepo strelja naokoli? Strah, ki ga ne moreš opredeliti, a vendar zlovešče lebdi tam nekje in čaka, da nas bo znova obsedel? Strah, da nas bo veliki, kdorkoli že je, brez milosti in kazni poteptal, ko mu bomo napoti? Ne bom več filozofirala, a iz pogovorov mi je jasno, da marsikdo, ne le jaz, občuti elementarno človeško nemoč v tej zadevi med Palestinci in Judi. Oboji bi morali biti Izraelci, pa niso, saj veste. Nihče ne more prešteti, kolikokrat so z različnih govornic (s Slavojem Žižkom na čelu) obsodili Hamasov zločin, ki pa nikakor ne opravičuje etničnega čiščenje Gaze. Približno vemo, kaj je hotel Hamas – z grozljivim zločinom opozoriti svet na zločin, ki se dogaja Palestincem že desetletja. Vsaj tako jasno je, da je desničarska izraelska vlada čakala na tak zločin, da bo z nekakšno dovolilnico svetovne politike dokončno obračunala s »človeškimi živalmi« – Palestinci. V bistvu to počne že od nastanka Izraela leta 1948, z nekaj kratkimi premori – trpljenje Judov pred in med drugo svetovno vojno je nekakšen vavčer, da lahko počnejo, kar hočejo. Ker so močnejši. Večina bogatih Judov živi v ZDA in pomembno vpliva na tamkajšnje volitve …

Pa bi lahko na biblijskih območjih živeli v miru, če ne bi zmeraj znova zmagovali izraelski nadutost in nekooperativnost. Pomislimo na Južno Afriko, ki je še do nedavna živela v popolnoma rasistični ureditvi, kjer so bili tudi belci kaznovani, če so imeli tesnejše stike s črnci. Nelson Mandela je kar 27 let preživel v zaporu in pozneje postal po dokaj mirni predaji oblasti črni večini prvi južnoafriški predsednik. Razlogov za maščevanje belcem je bilo ogromno, a so jih racionalno umirili. Ni vse idealno, toda sožitje je znosno. In, bravo, prav Južna Afrika, ki ve, kaj je to versko in rasno sovraštvo, je tožila Izrael. Naš nekdanji predsednik, diplomat in mednarodni pravnik dr. Danilo Turk je pojasnil, da je obtožnica na 83 straneh odlično sestavljena, argumentirana in ne pušča nobenega dvoma, da gre za genocid. Doseči hoče začasne ukrepe – torej prekinitev napadov na Palestince, proces pa se bo vlekel še leta. Seveda sodišče nima vojske, ki bi lahko ukrepala, toda zdaj ves svet ve, kdo je zločinec in kdo žrtev. In se bo moral opredeliti. Slovenija, ki je v Varnostnem svetu, se seveda zaveda, na kateri strani je.

Incident s filmom, ki ga izraelski veleposlanik ni mogel prikazati v Malem teatru, je samo za povrh. Tisti, ki so posnetke videli, pravijo, da so grozljivi. Verjamemo. Palestinci kažejo takšne posnetke že dolga desetletja, požanjejo nekaj usmiljenja, rešitve pa nobene. Izraelska vlada seveda protestira, da ne gre za genocid in da je haaški proces hinavščina, morda pa se bo tudi v tamkajšnje jastrebe končno naselil strah, ki ga je nedolžno judovsko prebivalstvo že zdavnaj ponotranjilo – nikoli namreč ne veš, od kod prileti doma narejen projektil ali bomba. In da nekdanje trpljenje in preganjanje Judov ne more biti opravičilo, da lahko počnejo to, kar so drugi prizadejali njim.

Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 3., 16. januar, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!