Vsega tega se zavedam, ko v najlepši rumeni obleki stopam proti odru. V roki nosim kup popisanih papirjev, kjer imam zapisane svoje misli, čeprav že vnaprej vem, da ne bom mogla ničesar prebrati z njih, doma sem namreč pozabila bralna očala. Nimam kaj. Oči se bodo morale potruditi, drugače bo treba na polno vklopiti improvizacijo. V trenutku, ko sedem na stol in se odrski žarometi usmerijo vame, pozabim na vse zapisane stavke, na vse modrosti, ki sem jih hotela blagohotno natrositi mariborski publiki. Zaradi stresa so moji možgani preprosto zablokirali. Ustavili so se, čeznje se je spustila zavesa, luč je ugasnila. Totalna tema. Jaz pa na odru. Hm. Globoko vzdihnem, kot bi vse pazljivo načrtovala, in se predstavim publiki. Mnogi me ne poznajo, čeprav sem Mariborčanka. Zakaj pa bi me? Onkoloških bolnikov je na stotine, slovenskih novinark na desetine. Po ničemer nisem posebna. Razen po tem, da mi ni težko govoriti o stvareh, ki jih imajo nekateri za intimo. Ni mi težko govoriti o bolezni, o izgubah, porazih, izdajah. Moja zgodba ni nič posebnega, podobne zgodbe vsi doživljamo, eni prej, drugi pozneje. Človek, ki nikoli ni spoznal strahu, ne more biti celovit človek, kot tudi ne more biti cel tisti, ki ni spoznal globoke žalosti, velikega veselja ali prave ljubezni. Zmagovalec postaneš šele takrat, ko začneš svoje rane spreminjati v izvor moči. Ko sprejmeš in sprevidiš, da samopomilovanje po porazu ali udarcu, poškodbi, ne prinaša nobene koristi. Ko gre nevihta mimo, se ne boš spomnila, kako si jo preživela. Ne boš vedela niti, ali je nevihta šla mimo tebe. Ampak eno stvar boš pa vedela: ko preživiš nevihto, nisi več ista oseba kot pred njo. Pomembno se mi zdi, da ljudem v dvorani povem, da so porazi sestavni del našega življenja, enako kot zmage. Naša odločitev je, na kaj se bomo osredotočali v življenju in kaj nas bo vleklo naprej. Porazi preteklosti ali izzivi prihodnosti? Naša odločitev in odgovornost do samega sebe je, ali bomo svoje življenje živeli ali ga samo preživljali.
In ker sem se že pred meseci odločila, da bom tole predavanje pozitivne psihologije zaključila tako, da se bom z dvignjeno glavo vrnila domov, se tremi ne pustim. Samo nasmehnem se ji in globoko vzdihnem. »Saj bo šlo,« rečem, »to si že počela. Ne pozabi, da si si na roko z alkoholnim flomastrom napisala besedo 'slow', ne bezljaj zato v tri krasne, govori počasi in razločno, pa bo šlo.« Že leta si pišem navodila na roko, sploh takšna o počasnosti. Včasih me zgodba ali pa trema tako zanese, da preprosto pozabim na tempo govorjenja in vse skupaj spravim v neko ultrazvočno hitrost, da pozneje še sama ne vem, kaj vse sem povedala. Obiskovalce v zadnji vrsti naprosim, naj začnejo mahati, če bom preveč dolgočasna, in naj mi z mahanjem rok dajo znak tudi deset minut pred koncem ure, ker lahko, če ujamem dober val, govorim tudi tri dni brez spanja. Ne spomnim se več natančno, kaj vse sem povedala v tej uri. Podobne stvari, kot jih pišem v tej kolumni za Jano, kako živeti po svoje in vseeno ohraniti zdrav razum. Priznala sem, da se najpomembnejših stvari v življenju nisem naučila od ljudi, temveč od drevesa. Enega navadnega drevesa. Naučila sem se, da je vedno treba rasti. Dvigovati se. Plezati navzgor. Tudi kadar pada dež. In kadar sonce prekriva nebo. Naučila sem se, da je v redu, če te močan veter zvija malo na eno, pa malo na drugo stran. V resnici ti pomaga, da se ne zlomiš. Naučila sem se, da ne gledam, kdo se bo skril v mojo senco in komu bom nudila hlad. Če nekomu daješ varnost in ljubezen, je tudi lasten mir večji. Ja, veliko sem se naučila od drevesa. Naučila sem se, da ima življenje svoje faze in da je vsaka na svoj način lepa. Tista, ki prihaja s poletjem, s kupom pisanega cvetja in zelenih listov. In tudi tista, ki pride z zimo, je lepa. Ko je vsaka veja gola in prazna, ampak še vedno živi. A nič v življenju ni tako pomembno kot to, da imaš močno zvezo s svojimi koreninami. Prizemljitev. Samo to te drži pokonci v težkih dnevih. Ja, najpomembnejših stvari sem se naučila od enega navadnega drevesa. (se nadaljuje)
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 1., 3. januar, 2024.
