In če sem že začela z naštevanjem – tudi ljubljanski škof Pogačar in nadškof Vovk, pa duhovnik in pisatelj Jožef Žemlja so od tam, le da (še) nimajo muzejev. Pa saj ni nič čudnega, da so bili bistri kmečki fantje predvideni za duhovnike, ker je bil to edini način, da se prebijejo iz neznanja, večina pa tudi iz revščine. Bogoslovje je bilo brezplačno, vsako drugo šolanje izven domačega kraja pa drago, da niti ne pomislimo na to, da je par delovnih rok pri hiši manjkal, če je bil pob na šolanju. Za vse štiri, ki imajo v Žirovnici rojstno hišo – muzej, je bilo predvideno, da bodo z veliko žrtvijo staršev in s pomočjo dobrotnikov postali duhovniki. Prešeren se je, kot vemo, spuntal in študiral pravo, Matija Čop je sicer bil tri leta na bogoslovju, a je potem postal jezikoslovec in najeminentnejši slovenski knjižničar z znanjem 18 jezikov, Fran Saleški Finžgar in Janez Jalen pa sta postala duhovnika in pisatelja.
Seveda vam ne nameravam opisovati vseh štirih hiš – Jalnovo upravlja njegov nečak, druge so v občinski domeni – pojdite in si jih oglejte. Ter vzemite s seboj otroke in vnuke. Toplo priporočam, da si prej malce pogledate življenjepise in dela znamenitih mož, če ste morda pozabili, da se ne boste sramotili pred otroki in se boste lahko z izjemno poučenimi in prijetnimi vodniki pomenkovali. Od mene dobite le malce aperitiva, ki povzroči lakoto.
Mimogrede, ko sem vprašala vodnico v Finžgarjevi hiši, od kod prav v Žirovnici takšna koncentracija velikih mož (in nedvomno tudi žensk), se je namuznila, da je kriv veter s Stola, tako vsaj pravijo. Pa si razložite, kakor si hočete.
Zapeček, zibelka in druge skrivnosti
Zakaj se je dobro napajati pri zgodovinskih virih, pa čeprav o zadevi že »vse veš«? Ker v okolju, kjer so se znameniti ljudje rodili, pač vedo nekaj več, kar ni nikoli zašlo v šolske knjige. Šele v Prešernovi hiši sem končno izvedela, od kod izvira beseda zapeček. Mislila sem pač, da pomeni občepeti ob topli peči in lenariti. Na Štajerskem so krušne peči nižje in ravne, na njih smo otroci pri starih mamah z veseljem poležavali, kadar so bile zakurjene. Na Gorenjskem pa so bile peči v dveh nivojih, višji del je bil ožji in malce piramidast (ena takšnih je v Prešernovi hiši), vrh je bil tako vroč, da bi se na njem spekli, pa tudi prostora je bilo bolj malo. Je pa med piramido in steno prostor, kjer se je dalo prijetno lenariti. Vidite – temu se reče zapeček.
Najdragocenejši predmet v Prešernovi hiši je zibelka, raje ne povem, koliko je vredna, da ne bi prišlo komu kaj neumnega na misel. K hiši jo je v bali prinesla Mina Svetina, pesnikova mama; zdaj stoji pred zakonsko posteljo, kjer so smeli bivati dojenčki, dokler niso odrasli za klop ob peči, kjer so spali skoraj do odraslosti oziroma do takrat, ko so šli služit. V oči bode tudi zelo kratka postelja, v kakršnih so takrat spali ne le pri nas, temveč povsod po svetu, kjer so postelje sploh imeli. Postelja Petra Velikega v Peterburgu ni nič daljša, čeprav je imel dva metra! Razlaga – predniki so se bali, da bi v spanju umrli, če ne bi v postelji napol sedeli. Matilda bi namreč z lahkoto ugotovila, kje imajo srce, če bi ležali iztegnjeni, in bi ga ustavila.
Ampak nazaj k zibki. Ko je Mina, zelo izobražena kmetica, odzibala vse svoje otroke, je zibelko z angelčkom na sprednjem delu posodila svoji sorodnici – in tako je začela svojo pot po žirovniških vaseh. Angelček je opozarjal, čigava je, in tako jo je Fran Saleški Finžgar s težavo našel, ko je Ribčevo hišo, kot so se nekoč imenovali po domače, leta 1939 spreminjal v muzej.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 44, 30. oktober, 2023.
