Mnenja

Onkološka bolnica št. 6196: Zrela hruška

Katarina Keček
15. 8. 2023, 06.00
Deli članek:

Doktor Ribnikar je umirjen tako kot vedno. V tišini počasi in rutinirano prebira moje laboratorijske izvide. Slišim samo zoprno brnenje klime in njegovega računalnika.

revija Jana
Pisateljica in kolumistka Katarina Keček

 Njegov prikupni obraz je brezizrazen, kot bi prebiral dolgočasna tehnična navodila za usposobitev novega pralnega stroja. Sedim na stolu pred njim, z rokama se krčevito oklepam ročaja torbe, ki počiva v mojem naročju. Upam, da navzven delujem mirno, da mi obraz ne trza in ne trepetam nervozno z vekami. V sebi se namreč tresem, vsi moji živčni končiči trepetajo od vznemirjenja, sto vprašanj bi rado naenkrat prišlo iz mojih ust. Kako je zdaj z mano? Bom preživela? Smo skurili ta rak ali ne? Kaj zdaj? Poskušam ohraniti miren, lagoden videz, ne vem, zakaj zganjam takšno dramo. Če bi bili moji rezultati slabi, bi doslej na njegovem obrazu verjetno kaj trznilo. Obrv morda, češ, lej no, lej, tole je pa zanimivo. Kar je zanj kot znanstvenika zanimivo, je lahko zame usodno. »Nehaj!« si zabičam. »Zdravnik je rutiner, danes si njegova 20., morda celo 30. pacientka, kdo bi vedel. Ne vrti se vse okoli tebe.« Vmes dr. Ribnikar skače tudi v zgornja nadstropja Onkološkega inštituta, kjer ležijo bolniki z resnimi komplikacijami. »No, kje si zdaj ti, Katarina? Zgoraj ali spodaj?« sprašujem samo sebe, ko sedim v prazni ambulanti in čutim, kako mi počasi zmanjkuje sape. Kot bi hodila po ozkih stopnicah in bi bilo v vsakem nadstropju manj kisika. Vse težje diham, v ambulanti je neznosno vroče, okna ne morem odpreti, ker ga v sobi ni, komaj prihajam do zraka. V delčku sekunde sem popolnoma mokra, po čelu mi polzijo kapljice znoja, ena grozi, da mi bo zdaj zdaj kapnila v oko. Poskušam ignorirati znake panike, ki se počasi kot zločesti pajek z dolgimi lepljivimi nogami plazi proti mojemu vratu. Žila na levi slepoočnici trepeta in nabija tako močno, da cela ambulanta odmeva v ritmu mojega pospešenega srca. Na čelo na rahlo pritisnem svojo dlan, kako je mrzla, da ublažim bobnenje srca. Če bo dr. Ribnikar še dolgo molčal, bom od nervoze, puf, počila kot milni mehurček.  

Ampak ne dam se še. Nisem pripravljena sprejeti poraza. Ne še. V sebi čutim, da sem močnejša od navala stoletnih voda, ki zadnje dneve rušijo mesta okoli mene in s sabo nepovratno odnašajo preteklost ter žulje marljivih ljudi. Enaka sem kot mladi oreh pred dedkovo hišo, odzunaj krhka, človek bi rekel, da sem nagnjena k lomljenju, ampak korenine imam močne tako kot ljudje okoli mene, ki jim je ujma odnesla vse, kar so imeli. Iz vseh svojih žil, ki so jih vse življenje spletali z zemljo, bodo zdaj zgradili novo prihodnost. Ne dajo se, nikoli se niso. Človek šele v borbi za življenje in z naravo ugotovi, koliko moči se v resnici skriva v vsakem od nas.      

Če se takrat hraniš s pametnimi besedami, z dobrimi ljudmi, ti voda ne more priti do živega. Niti rak. Veš, da si močnejša od vseh ledenih pogledov in hudobnih jezikov, ki opletajo po vsem in vsakomur. Močnejša od vsake besede, ki te hoče kot Kristusa pribiti na križ. Večja od vsakega »dobronamernega« nasveta, kaj bi oni na tvojem mestu, s kom in kako. Si kot zrela hruška, ki je zaradi svoje teže padla s sosedovega drevesa na tla in navkljub padcu ostala nepoškodovana. Po kalvariji zadnjih let zdaj veš, kdo ti želi dobro in kdo ne, zato je koristno, da si očistila hišo gnilih jajc. Ni bilo lahko, bilo pa je potrebno. Kozarec moraš najprej izprazniti do dna, če želiš vanj naliti sveže vode. Po tejle izkušnji zdaj veš, kaj hočeš, koga in kam želiš iti, zato ni razlogov za skrb. Veš, da si močnejša od nesposobnih šefov, neiskrenih prijateljstev, od slabega zakona. Od vsake noči ali jutra, ki si ga pričakala s krčem v trebuhu. Močnejša zaradi vsake njegove mrtve besede, boljša zaradi ravnodušnosti, ki te poskuša ugonobiti pred sodnim dnevom, in trdnejša zaradi sramotnega nepoznavanja sebe. Močnejša si, kot misliš, draga moja, verjemi sebi, ne glede na to, da se ti ta trenutek zdi vse črno.   

Trdnejša si zaradi bojazni, da boš spet zbolela, da boš znova izdana in razočarana, ker nisi znala živeti drugače. Močnejša zaradi vsake temne misli, ki se ponoči kot vlomilec splazi v tvoje sanje, in modrejša zaradi vseh slabih odločitev, ki si jih sprejela v preteklosti. Z vsako slabo odločitvijo si zrasla, z vsako novo napako si napredovala stopničko višje. Pogumnejša si zaradi vseh ovir, ki si jih preplezala, in nevarnejša zaradi kroničnega posmehovanja ljudi, ker neutrudno segaš po svojih sanjah. Močnejša si zaradi dvoma vase, ko si se počutila kot zgrešena priložnost. Izgubljen slučaj. Slaba hči. Slaba mama. Slaba žena. Trša zaradi vseh dnevov, ko si padala v temno luknjo brez vrvi, ki bi te potegnila na svetlo. Večja od trenutkov, ko se ti je zdelo, da imaš vse, a v tebi sta se lomila žalost in brezupje. Močna si celo takrat, ko se ti zdi, da tvoj napor ne prinaša nobenih rezultatov, da opravljaš Sizifovo delo, daješ nekaj, kar se ne vrača. Od vsega tega si močnejša. V sebi imaš več moči, kot si upaš misliti. Tolikokrat si že zmagala v pokru življenja, da veš, da bodo dobre karte spet prišle. Le dobro je treba zmešati kupček in čakati pravo priložnost. Zato potrpežljivo sedi ob reki in čakaj, da trupla tvojih sovražnikov priplavajo mimo. Voda prinese vse. In tudi odnese. Čutiš to moč življenja v sebi? Čutiš to silo neustavljive vode, ko se odloči, da gre svojo pot? Tolikokrat si ustavljala reko v sebi, nisi je pa nikoli osvobodila. Pusti jo zdaj, naj gre, naj se izteče, naj polomi vse pred sabo, naj razčisti pot. Močnejša si od vsega tega. Zdaj te je samo strah. Rada bi igrala na sigurno, na ziher. Ne gre, življenje ni otroška igra, tu ni varnih zapikov. Sprejmi vodo, ne ustavljaj je, teci skupaj s tokom.

Doktor Ribnikar dvigne pogled z zapiskov, utrujeno se nasmehne v mojo smer in reče: »Tile izvidi zgledajo v redu. Ni videti nekih odstopanj od normale, tumorski markerji so trenutno na povprečju. Kako se počutite? Danes ste bili na zadnji imunoterapiji, mar ne?« Pokimam, usta imam suha, čisto sem dehidrirana, z roko sežem po steklenički vode, ki jo imam v torbi. »Ja,« rečem po dolgem požirku, »v redu se počutim po vsem tem. Imam nekaj težav, ampak sem hvaležna, da sem preživela vse skupaj. Vso to nevihto in ujmo. Zdaj moram videti, kakšne posledice je ta bolezen pustila na mojem zdravju. Ampak o tem potem. Zdaj me najbolj zanima tole: sem zdaj po vsem tem zdravljenju zdrava, zazdravljena oziroma kaj se dogaja z mano, je rak v remisiji, smo ga uničili, sežgali ali kako?«

Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 33, 12. avgust, 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!