Še ko so zadnji oblaki pokrivali konico Svinjaka in je sonce še nekoliko postalo vrh Kanina, je nastala mavrica. Zdelo se je, da se začne na Klužah in konča na Javorščku. Ampak saj zdaj že vemo: tako pač vidi človeško oko, v resnici pa je malo drugače.
Mavrica je navidezna in nastane v vodnih kapljicah v zraku, ki so vidne pod določenim kotom glede na izvor svetlobe. Sonce mora biti za našim hrbtom. Ali veste, da je mavrica, ki jo vidite vi, samo vaša? In te vaše mavrice ne more videti nihče drug? Ali ni to čudovito?! Narava že ve, da smo ljudje egoisti brez primere. In nam je podarila individualne mavrice. Sedaj pa to le malokdo ve.
Razlaga pravi, da pride svetloba do vsakega očesa iz različnih kapljic. Da bi vse skupaj res razumela, bi morala imeti več znanja – vsaj iz fizike. Ampak nič hudega, mavrico tako ali tako bolj vidim in opazujem kot čudež narave! In nekaj neskončno lepega! Da je navidezna? Le kaj bi to lahko pomenilo? Hm. Pa to še ni vse! Od zgoraj navzdol bi mavrico videli kot cel krog, ne samo polkrog. Še ena skrivnost.
V nordijski in tudi grški mitologiji je veljalo, da je mavrica povezava med svetom ljudi in bogovi. Danes radi rečemo, ko nas kdo zapusti, da je odšel za mavrico. Ne vem, kateri pesimist je na vprašanje, kaj je za mavrico, odgovoril: isto sranje, samo v barvah. Se opravičujem za grdo besedo, ki jo slovar razloži tudi kot: kar je malo vredno, nepomembno. Seveda se s tem ne strinjam, vi pa tudi ne, ali ne? Četudi naša pamet ali bolje rečeno, naš um, zavest, ne seže prav daleč od našega nosu, lahko pustimo še kaj tudi domišljiji in lastnemu intimnemu svetu.
Če se ne motim, neki irski pregovor pravi, da zlato leži na koncu mavrice. Res nisem čisto nič mahnjena na zlato, zato niti moja domišljija ne vodi v to smer. Če pa bi že šla iskat zlato na hrib Javoršček, kjer se je zadnjič končala mavrica, bi našla zaklad! Prelepo gorsko pokrajino, pa senčne poti in brezpotja, čudovit razgled na dolino Soče. No, tako, ljudski glas mi je očitno bliže kot znanost.
»Biserna lestva se vzpenja v oblak, spušča se onkraj na zemeljski tlak, mavrica pisana, božji prestol. Angeli hodijo gor in pa dol, zlate kropilnice v rokah drže, zemljo prežejno hlade in pojé,« je opisal mavrico Simon Gregorčič. Tako jo je videl pesnik. Ali še en dokaz, da imajo vsake oči svojo mavrico!
Nisem med tistimi, ki vedno zrejo v tla in se jim lahko zgodi, da prezrejo mavrico, kot piše nekje. In sem videla te dni mavrico še malo drugače. Mavrico kot nekaj lepega, človeškega, toplega, otipljivega, v teh časih čedalje bolj redkega. Pa tako nujno jo potrebujemo za tolažbo!
Z Janekom sva peljala gospo Jelko k zdravniku. V zdravstvenem domu je tudi čas dopustov, boleznim pa to sploh nič ni mar! Jelka in Janek sta se prijela pod roko ter se pogumno podala s parkirišča. Pogovarjala sta se o tem, kdo bo namesto koga pomolil roko zdravniku za odvzem krvi. Janek je tokrat natančno vedel, da to ne bo on! Je pa prav prijazno pokimal na Jelkino prošnjo, da se bo žrtvoval. Ob tem sem razmišljala, ali sem ga jaz naučila te majhne laži. Ali pa njegovo čuteče srce in revni izbor besed, ki jih premore, tisti trenutek nista našla nekega drugega, bolj njegovi naravi podobnega odgovora.
Kakorkoli že, Janek je izpustil Jelkino roko tisti hip, ko so se odprla vrata ordinacije, in ji (kot pravi gospod, hehe) dal prednost. Sedel je v čakalnici in skrbno pazil na njeno torbico. Tudi to je pomembna naloga, ali ne?
In kje je zdaj tu tista moja mavrica, se najbrž že sprašujete. Dober in skrben zdravnik. Njegovo ime je izpeljano iz besede zdravje, zanimivo! Vidite, tole je lahko tudi čisto mala uganka. Pri reševanju boste morali nekoliko napeti možgane. Kar je tudi zdravo! In dobra in skrbna medicinska sestra! Njeno ime? Izvira iz grščine in pomeni gostoljubna. Sem vam vzbudila radovednost?
Na koncu: vse se je dobro končalo! Ne, ne za mavrico, še vedno pred mavrico. Zato pa dodajam svoj skromni predlog ljudem v tej dolini. Zdravniku in medicinski sestri bi lahko podelili kakšen red zaslug za narod! Aja, tega si zaslužijo le nekakšni odločevalci, hudo pomembni ljudje! Spomenik? Ne bo šlo? Pa občinsko priznanje? Eh, saj razumem!
Nobenih redov zaslug, spomenikov ali priznanj ne bodo dobili dobri zdravniki in sestre. Lahko pa jim mi povemo kakšno besedo o tem, da jih cenimo! Nič ne stane, tako kot mavrica, to čudo narave, ustvarjena posebej za vsakega od nas.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 33, 12. avgust, 2023.
