Mnenja

Janin uvodnik: Strah

Sonja Grizila
1. 8. 2023, 04.00
Posodobljeno: 1. 8. 2023, 05.25
Deli članek:

Shutterstock
Je tudi vas strah grmenja?

Ne razumete ljudi, ki se zatečejo v temen kot in si pokrijejo glavo z blazino, kadar zunaj bliska in grmi? Ali pa dvanajstletnega fanta, frajerja med vrstniki, ki je pred dnevi neutolažljivo jokal, ko je začela po strehi ropotati toča v velikosti jajca? Jaz jih pravzaprav razumem. Imela sem kakšnih deset let, ko se je nad kmečko hišo starih staršev razdivjala nevihta. Veter je zbil iz okna eno od stekel, dež je lil na posteljo, tisto steklo sem skušala nekako spraviti nazaj. Beži od okna, je kričala teta, jaz pa sem se še kar naprej junačila. Nenadoma je zabobnelo, šipa v moji roki je zažarela in padla na tla, stari ata je zakričal »strela, gori«, v kuhinji se je podrl pločevinasti dimnik, poln saj, vsi smo jokali, kričali in drug čez drugega lezli na podstrešje, jaz sem pograbila velikanski lonec, poln vode, v katerem se je sicer napajala živina, in ga zvlekla gor. A požara na srečo ni bilo. Strela je bila ledena, je pojasnil stari ata, je pa kljub temu sesekljala tram in uničila del strehe. Ko smo se umirili, so se vsi zastrmeli vame – le kako je lahko otrok privlekel tako težak lonec vode na podstrešje? Za povrh nisem čutila roke do ramena. Dolge ure je trajalo, da se je vanjo vrnilo življenje, in dolge dneve, da je roka delovala normalno.

Zato mi srce morda malce bolj razbija kot drugim, kadar začne bliskati in grmeti, ker pač imam izkušnjo. Ali pa tudi ne, poznam ljudi, ki se jim ni nikoli nič zgodilo, pa se besa z neba vseeno na smrt bojijo. Te dni smo na zaslonih videli veliko starejših, ki so v joku pripovedovali, da česa tako strašnega, kot so letošnja neurja, še niso doživeli, čeprav so mnogi izkusili vojno. Mladi oče je hlipal na letališču, ker so let z gorečega otoka prelagali že drugi dan. »Se bomo sploh rešili od tod?« Zdi se, da so letošnje ujme prebudile v nas prastrah, ki ga nosimo v sebi od pradavnine. Ko so bogovi z neba pošiljali med ljudi grozo in strah, oni pa niso vedeli, zakaj. Darovali so jim hrano, živali in ljudi, gradili templje, molili, se pokorili, pa bogovi kljub temu niso bili nikoli zadovoljni. Še pred desetletji je župnik v neki kozjanski vasi prepričal ženske, da so med molitvijo po kolenih drsale okrog oltarja in prosile za dež. Kolena so bila krvava, deževalo pa ni vsaj še tri tedne. Med njimi je bila tudi mama mojega bližnjega in odtlej ni več stopil v cerkev.  

Mislili smo, da smo pred naravo manj nemočni kot nekoč. Strelovodi, železobetonska gradnja, regulirani potoki, pa denar, ki ga puščamo v zavarovalnicah, nam vendarle omogočajo občutek varnosti. Ali pa tudi ne. Leta 1982 sem šla v Petrinjo, ki jo je prizadel tornado; zgornjo polovico hiše je recimo s pohištvom vred posrkal vase. Štirinajst let sva jo z možem gradila, je jokala lastnica. Štirideset let pozneje je Petrinjo v nekaj valovih uničil potres. Tamkajšnji prebivalci ne potrebujejo nobenega prastrahu, ker v njih tiči realna groza. Mislim, da se tihotapi tudi v nas. Bo sploh kdaj bolje? Bomo rinili iz suše v povodnji, če ne bo pridelkov uničila zmrzal, jih bo  suša ali toča, gozd bo pa treba posekati, da se ne bodo drevesa v viharjih podirala na nas ali omogočala ognju, da pride do hiš?

Vremenarji pravijo, da je letošnje leto izjemno in da (najbrž) ni vzorec, ki se ga je treba bati, čeprav so podnebne spremembe vsekakor velike. Astrologi in drugi ljudje, ki razumejo naravo še na drugačen način kot znanost, so že na začetku leta opozarjali, da bo hudo – saj veste, mrk, pa izbruhi na Soncu in medsebojni položaji nebesnih teles, ki povzročajo ojačano odbijanje elektromagnetnih valov, ti pa delajo zgago na našem planetu. Eni so verjeli, drugi smo se smejali. Zdaj se nihče več ne smeje. Med vsemi nadlogami, ki nas tarejo, se zdaj bojujemo še s strahom, ki ni povezan z zdravjem, preživetjem, mobingom – ampak z nečim tam zgoraj, in ni vprašanje, ali v to verjamemo ali ne. Ker je. Vreme namreč.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!