Mnenja

Ni mi vseeno: Viharno!

MAJDA JUVAN
15. 7. 2023, 11.00
Deli članek:

Zdravstveni minister je na prepihu. Prav dolgo ne bo zdržal. Pa ne zaradi interpelacije, ki pri nas kaj več kot obredje itak ni. A preveč je bilo obljub, na pamet govorjenja, nerealnih datumov …

revija Jana
Majda Juvan

Za Loredana me ne skrbi, ljudje njegovega kova preživijo. Kaj pa mi, bolj ali manj zdravi Slovenci!? Ob takem vodenju resorja in ob mnogih, ki so v razsulu zaslutili svoje zlate jame? Kaj mislite, bomo kdaj izvedeli, koliko resnih bolezni ob tem načrtovanem kaosu ostaja neodkritih, koliko ljudi odhaja prej, kot bi bilo nujno treba?

Prijatelj me je, malo zares malo za šalo, opozoril na časopisno rubriko Pogrebi, kjer je ob imenu pokojnika zapisana tudi starost. In ta se menda hitro spušča. Manj je onih nad 90, več tistih pri 70-tih. Naključje? Morda. A saj veste … ko v tvojem gozdu sekajo, opaziš. A pustimo črne misli.

V zadnjem letu smo se državljani dodobra naposlušali obljub in zahtev. Vlada in minister sta – vsaj javno in na glas – obljubljala urejeno javno zdravstvo, zdravniki pa so govorili le o plačah. Evropskih. Ob tem sta na mizi še dodatno zdravstveno zavarovanje in dolgotrajna oskrba. Oboje vredno po nekaj milijonov. Ki jih ni. In jih nihče ne bi rad dal. Prav res, vse skupaj ne obeta. Javnemu zdravstvu so šteti časi.

Poslušamo, da so interventni zakon o skrajševanju čakalnih vrst »spodnesli« družinski zdravniki, ker so hitre in zelo hitre napotnice pisali kot po tekočem traku. Za karkoli. Mar res? Diagnosticiranje na daljavo ni enako pregledu v ordinaciji. Lahko je tudi zavajajoče. Nobenega dvoma ni, da so odgovorni zdravniki napotnice pisali tudi za vsak primer. Ker jim ni vseeno in za svojo mirno vest. Jaz bi že. Konec koncev, saj vemo, ko gre kaj narobe, je domala prva misel, kdo je kriv, kolikšna bo odškodnina, kdo bi moral sedeti … Kot v belem svetu. Ne bi bilo slabo, če bi se zdravstveni analitiki lotili tudi evalvacije tovrstnega »zdravljenja«. Je res tako zelo učinkovito in varno? Ker, saj veste, tudi med epidemijo sta nas stroka in politika prepričevali, da smo strašno dobro oskrbljeni, danes pa vemo, da je bila umrljivost v Sloveniji med desetimi najvišjimi v razvitem svetu.

Da v slovenskem zdravstvu iznajdljivim cvetijo rožice – beri evri – je očitno. Pred kratkim sem bila na kliniki vedno bolj vplivnega, vedno bolj vse obvladujočega Marka Bitenca. Po zaslugi sproščenih, prijateljskih pogovorov med osebjem sem med čakanjem na poseg iz prve roke slišala, da je tole kombiniranje med redno zaposlitvijo v KC Ljubljana in pri zasebniku super. Kar ne pomeni, da ti ljudje ne delajo. A delajo z mislijo na svoj žep in tisto, kar se lastnikom zasebnih podjetij najbolj splača. In potem, kot tudi beremo, visoko specializirani kirurgi namesto posegov, ki jih zmorejo le redki, operirajo krčne žile. Mene so oskrbeli vrhunsko. Na relativno nezahteven poseg so me pripravili kot na kakšno res zahtevno operacijo. Trije so bili stalno ob meni. V naših največjih bolnišnicah z najboljšo opremo in vrhunskim znanjem pa morajo kdaj kak poseg tudi prestaviti, ker ni ljudi. Oziroma so, a ne nujno v domači bolnišnici. Takrat smo davkoplačevalci zgroženi. Šolali smo vas, vam omogočili specializacije, ko vas rabimo, vas pa ni! Kako je to mogoče? Odgovor je zelo preprost. Sistem je to omogočal, politika in vodstva bolnišnic pa so to dopustila. In zdravniki so se z veseljem prilagodili. Ne vsi, a mnogi pač. Ponujene priložnosti ne gre izpustiti. Najbolj podjetni so jo izkoristili na polno. In vsem nam je jasno, tudi politiki, da imenitnih novodobnih zasebnih zdravstvenih palač niso gradili le za leto ali dve. Vzporedni sistem deluje, ni več pogrešljiv. 

Poznate koga, ki bi si kot minister upal potisniti palico v to kolesje? Golob ga očitno ne.

Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 28, 11. julij, 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!