Sicer pa je bilo takole: malo pred prvim majem se je na našem dvorišču zbrala skupina možakov iz bližnjih ulic, oborožena s sekirami in žagami. »Mlaj bomo postavili,« so rekli. Bomo sodelovali? Seveda, je bil cenjeni soprog takoj za to. Dovolj imamo množičnih proslav, kjer paradirajo politiki z nageljni v gumbnicah in pleteničijo o socialni varnosti, pri tem pa znajo komaj sešteti svoje plače, dodatke, dnevnice in bonitete, so pojasnjevali oni s sekirami. Delavci pa nimajo niti za avtobus, da bi lahko prišli na proslavo. Sami si bomo naredili svojo zabavo, takšno ta pravo, kot v najboljših časih.
Kje boste pa posekali smreko, je vprašala babica. Eno že imajo nagledano, v gozdu seveda, ne v parku, so razložili. V čigavem? V državnem, torej našem. Aha, sem pripomnila, vseeno bi bilo pametno, če bi to storili čim bolj na skrivaj. »Naše« namreč ne obstaja več. Če pa bi prosili za dovoljenje, je vprašanje, ali bi ga dobili do prihodnjega 1. maja.
Naša četica je čez mnogo ur privlekla ogromno smreko (privezano na staro kripo), ki na poti ni pometla le smeti, ampak tudi smetnjake, kolesa in nekaj korit za rože. Zares na skrivaj. Potem so obsekali veje in deblo olupili, le vrh so pustili. Vse to so počeli sredi ceste, policaji so se vozili mimo, pa ni noben izstopil, da bi vprašal, kaj počnemo.
Ampak kam zatakniti mlaj? Ni problema, je rekel sosed in prinesel kompresor. Z nekaj truda smo potem zvrtali luknjo v asfalt na robu avtobusne postaje. Tako smo lahko mlaj še dodatno pritrdili na kandelaber z voznim redom, ki tako ali tako nima nobene vloge, ker mestni avtobusi pač vozijo, kakor se jim zahoče. Pozimi, smo modrovali, bomo v tisto luknjo spravili še novoletno jelko.
Gospe smo okrasile vrh smreke s pisanimi trakovi, kot se spodobi, nakar je pridrvela babica s suho klobaso in jo navezala na najvišjo vejo. Tako mora biti, je rekla. Včasih so fantje tekmovali, kateri bo zlezel višje po gladkem deblu, in tisti, ki je snel klobaso, je bil zares pravi junak.
Za 1. maj smo zaprli ulico, privlekli roštilje, svaljkali čevapčiče in prav lepo smo se imeli. Ugotovili smo, da prebivajo v sosednjih ulicah štirje harmonikarji, dva flavtista in en bobnar, kar je bilo povsem dovolj za rajanje pozno v noč. Tisti dan si sicer ni upal nihče plezati na mlaj, ker smo bili vsi nedelavsko oblečeni in preveč nažgani, ampak naslednji dan je bila smreka precej obljudena. Rezultati: veliko potrganih hlač, en zvit gleženj, en polomljen smetnjak (plezalec, ki je padel nanj, je ostal cel) in en moški lasni vložek, ki je obvisel na veji nedaleč proč od klobase, ki je očitno v nekoliko okrnjenem stanju še zmeraj nekje tam gori. Kaj pa obletavajo vrabci na vrhu mlaja, me je skušal inšpektor ujeti na limanice. Pojma nimam, sem se zlagala. In odhitela opozorit babico, naj na isto vprašanje nikar ne odgovori »moja klobasa« ali kaj takega.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 27, 4. julij, 2023.
