Mnenja

Nevrotična gospodinja: Zvončnica

Sonja Grizila
30. 6. 2023, 11.00
Deli članek:

Bil je vroč julijski dan, ko sva pred dvema letoma s cenjenim soprogom rinila v gore. Sonce je žgalo, skriti se nisi imel kam.

Pexles, Jana
Kolumna nevrotične gospodinje

           Iz vseh smeri je bilo daleč in v vse smeri je bilo še dlje. Seveda pa je cenjeni pri sestopu zbral najdaljšo pot in sva se cvrla še nekaj ur. Potem se je zgoraj na skali nekaj stemnilo in zapokalo – dva muflona sta prekrižala svoje zavite rogove in se pomerila, kateri je močnejši. Tako, za trening, nič hudobnega nista imela v mislih. Malo sta se ravsnila in potem odpeketala vsak na svojo stran, pred moje noge pa se je prikotalila kepa (edina posledica boja), sestavljena iz vlažne zemlje in velikega kamna. Če bi me zadela, bi me moral cenjeni odnesti v dolino, a me žal ni.

           Cenjeni se je hudo prestrašil (očitno me je že videl na svojem hrbtu), jaz pa neskončno razveselila. Iz kepe je namreč molelo kar nekaj majhnih Cojzovih zvončnic. Nobene rože si ne želim tako strastno za svoj skalnjak kot prav to. »Kupi si jo,« je odločil cenjeni soprog, ko je videl, da nameravam tisto skalo z zemljo in sadikami vred odnesti v dolino. Ne morem, sem se skoraj zjokala, planike in encijane v vrtnarijah gojijo, teh zvončnic pa ne.

               »Zaščitena je, torej jo pusti pri miru. Amen!« je bil neusmiljen cenjeni soprog. Nič niso pomagala moja dokazovanja, da se bodo rastlinice tako ali tako posušile in da jim pravzaprav rešujem življenje. Šla sva torej naprej, jaz sem se zlagala, da moram lulat, in sem zdivjala nazaj, poruvala zvončnice in jih skrila v žep. Tu in tam sem jih potem skrivaj potegnila na plano in pljuvala na korenine, da se ne bi izsušile. V koči, kjer sva prespala, sem jih spravila v plastičen kozarec in zataknila za blazino, da se jim ja ne bi kaj zgodilo. Domov sem jih prinesla srečno, ne da bi me cenjeni soprog ali drugi varstveniki narave ujeli pri grešnem dejanju.

          Rastlinice sem posadila v lonček, jih zalivala, jim prepevala, jih gnojila, vendar je ena sama preživela dve zimi in toliko odrasla, da sem jo lahko letos spomladi posadila na skalnjak. In spet se je začelo znova – zalivanje, prepevanje in druge ugodnosti, dokler se ni zares prijela. Enkrat julija bi najbrž pokazala prve nenavadne modre cvetove  z zvezdico na koncu zaprtega zvončka.

          Potem je prišel usodni dan, ko sem morala v službo, cenjeni pa ne. Ponudil se je, da bo oplel vrt, in pravzaprav nisem imela nič proti. Pokazala sem mu velikansko cvetočo travo, res bi bilo hudo, če bi se zasejala. Če bo samo tisto populil (in za božjo voljo nič drugega!), bom hvaležna.

           Ko sem prišla proti večeru na vrt, ni bilo opaziti nobenih sprememb. Visoka cvetoča trava je bila še zmeraj tam kot zjutraj. A nisi nič plel, sem vprašala. Seveda, je rekel, ampak od začetka, kot se to dela. Seveda je začel pri moji zvončnici. Ves plevel naokrog pa je pustil, ker je imel drobne oranžne, skrajno srčkane svetove. Ki so mi najbrž pri srcu. Zdaj brskam po kompostniku in med molitvijo iščem ubogo zvončnico. In razmišljam o sankcijah. Črtanje praženega krompirja z jedilnika bi bila poučna kazen.

Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 26, 27. junij, 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!