S prijatelji imamo že dolga leta praktičen dogovor – za en teden v letu zamenjamo stanovanje. Mi gremo na morje, oni v prestolnico, kjer ujamejo kaj od poletnega festivala, pretaknejo trgovine in obiščejo nekdanje sošolce. Primopredaja je enkrat na njihovem, enkrat na našem dvorišču – objamemo se, si izročimo ključe in izginemo. Do srečanja na dvorišču čez sedem dni, ko si zamenjamo ključe.
Problem je le, ker se o podrobnostih dogovarjata preklemanska dedca, ki sta prijatelja že od osnovne šole. Običajno pozabita na podrobnosti, kot je zalivanje rož, hranjenje mačk, domačih in potepuških, nepozdravljanje sosedov, ki se zelo radi pogovarjajo z nami, čeprav so z našimi gostitelji že dolga leta sprti zaradi shirane magnolije, ki je posajena točno na meji in ne pol metra proč. Z gospodinjo iz drugega tabora si običajno napiševa dolg listek z opombami, kaj je treba postoriti, v dogovorih o vsakoletni izmenjavi pa ne sodelujeva. Ker je potem še večji kaos kot običajno. Najina cenjena soproga sta pač dovolj izobražena in izkušena, da obvladata sedem ušivih dni dopusta na drugem koncu naše ogromne države.
Seveda pa vse skupaj potegne za seboj še eno veliko akcijo – generalno letno čiščenje. Pri normalnih družinah je to menda pred veliko nočjo, pri nas pa pred začetkom počitnic. Ko sta imela otroka največ spraševanja v šoli, sta dobila ultimat – pospravita vse omare in podarita vse, česar ne potrebujeta, sicer ne bo žepnine in še nekaterih drugih ugodnosti. Očitke o prisilnem pospravljanju požiram še danes; počitniška izmenjava je kriva za skoraj uničeno otroštvo, prisilno požiranje prahu z vrha omar, preizkušanje, ali so še prav oblačila od lanskega leta, celo neki cvek pri kemiji, ki si ga je prislužila hči med letno čistko, so obležali na moji duši. Babica je reševala probleme s pospravljanjem svoje sobe vsako leto na enak način – na vrata je nalepila lobanjo s prekrižanimi kostmi, zaklenila in se za en teden preselila k prijateljici v Split. Po njenem svetišču pač ne bo nihče šaril.
Vzela sem si nekaj dni dopusta, nakupila vrečke za vso navlako, ki se je nabrala od lani, in začela čistko. Najbrž ni treba omenjati, da sta se ljubljena hči in sin s svojima koruzniškima partnerjema medtem preselila k onim drugim staršem, kjer so menda bolj tečni in slabše kuhajo kot pri nas. Ampak v sili hudič muhe žre. Svoje sobe pa so pospravili, sicer sem zagrozila, da jih bom jaz. Z začasno odselitvijo so se pač izognili pospravljanju in čiščenju skupnih prostorov, kot je kuhinja, dnevna soba, kopalnica … Da ne govorim o prekopavanju gredic, košnji trave, popravilu kljuk na vratih in drugih malenkostih, kar je prevzel na svoja široka pleča cenjeni soprog. Od hudih naporov je bil čisto preč. Jaz tudi.
Potem je prišel večer, ko bi se morala oba genija dogovoriti še o zadnjih podrobnostih, nakar sem zaslišala vreščanje, tuljenje, vriskanje, piskanje, kletvice neznanega izvora in brcanje v pravkar prebarvano ograjo. Kaj pa je? Napačno sta se razumela. Po naši varianti bi morali na izmenjavo čez dva dni, po njihovi pa čez dva tedna. Ker vmesni termini nikomur ne ustrezajo, bodo počitnice konec septembra. Porkamadona. Še enkrat bo treba čistiti in pospravljati. Pa kaj, imamo vsaj lepo urejano stanovanje pred poletjem, je bevsknil cenjeni soprog. Napovedani gostje so najboljši čistilni servis na svetu, je modroval. In najcenejši, sem pristavila med piljenjem svojih polomljenih nohtov. Tako so zdelani, da ga še opraskati ne bi mogla.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 25, 20. junij, 2023.
