Medtem ko rušijo zdravstvenega ministra, v grškem morju pobirajo na desetine, ne, na stotine trupel nesrečnih prebežnikov, Putin pa grozi z jedrskim orožjem, se jaz (in nedvomno še kdo) ukvarjam z banalnim problemom, ki pa je zelo blizu in zelo konkreten. Pred dnevi je namreč majhna črna muca, ki se že nekaj časa klati po vasi, tekla čez naše dvorišče z nečim v gobcu. Prešinila me je zla slutnja. Pretaknila sem lopo za orodje in našla gnezdo štirih mačjih mladičev. Najstniška mama jih je skotila v gozdu in po tem, ko se je pošteno razgledala, namestila pri meni. Pa nad tem niti nisem zelo presenečena.
Živimo na vrhu griča, s prepadnim gozdom na eni strani, in očitno je tistih nekaj hiš tam naokoli kot nalašč za vse barabe, ki bi se rade znebile svojih živali. Najbrž mislijo, da bodo domačini že poskrbeli zanje, kraj je dovolj daleč od civilizacije in mačke in psi ne bodo več našli domov. Tako smo že z lestvijo reševali mlado muco iz globeli, po psa so prišli iz azila, nekaj mačk pa je kar ostalo v okolju. Ena tudi pri nas. Pritepla se je, ko se je začel covid, stara, oskubena, s trebuhom, ki se je skoraj vlekel po tleh … Uboga staruha, ti pa ne boš več imela mladičev, sem ji rekla, in res je bilo tako. Kmalu mi je zlezla v naročje, crklja se in hodi za menoj kot pes, nečesa pa ne prenese – da bi jo dvignila in kam nesla, recimo pokazat ležišče, ki sem ji ga pripravila. Ni sile, ki bi mačko zadržala, upre se in pobegne. Očitno takšno prenašanje dobro pozna – dajo te v prtljažnik in potem vržejo proč.
Vem, kako bi problem z mačjimi mladiči rešil moj dedek – zmetal bi jih v čeber z vodo. Takrat so bile mačke na kmetih domače živali, ne pa hišni ljubljenčki. Zjutraj so dobile golido mleka, druge obroke so si nalovile same – zaradi zoprnih glodavcev so tudi bile pri hiši. Če se prav spomnim, se jih ni nikoli nihče dotaknil, nobenega crkljanja in razvajanja. Nekaj takšnega imam torej na svojem dvorišču jaz – podivjano mamo, ki napada mojo staro mačko, in sosedovega nekastriranega tigra, ki komaj čaka, da se bo črna najstnica spet začela goniti.
Po ocenah imamo v Sloveniji okrog 300.000 mačk, od tega je manjšina v kategoriji hišnih ljubljenčkov, večina pa v mešanem stanju domačih živali in prostoživečih mačk, samo Ljubljana jih ima nekaj več kot 10.000. Samica ima lahko v sedmih letih (skupaj s svojimi nasledniki, kakopak) na deset tisoče potomcev. Kristus. Občine spodbujajo ljudi, naj svoje mačke kastrirajo ali sterilizirajo, ponekod ponujajo brezplačen poseg za dve mački na leto. Če jih seveda lahko uloviš, kar je pri klateških mačkah brez strokovnih prijemov nemogoče. Sicer se je treba obrniti na bližnji azil ali številna društva, ki mačko ulovijo in jo na stroške občine onesposobijo za razplod.
Pokličem torej najbližji azil in mi razložijo, da bodo po tigrastega soseda prišli v najkrajšem možnem času, »moje« porodnice pa ne morejo sterilizirati, dokler doji, in je tudi nesmiselno, ker medtem ne bo breja. Figo zeleno, slišala in brala sem, da so še posebej prostoživeče mačke lahko zelo hitro znova breje. In mladički (glede na to, da ne nameravam imeti mačje farme)? Najprej morajo samostojno jesti in biti morajo socializirani, torej se ne smejo bati ljudi, kar pa je pri prostoživečih leglih težko doseči, so mi povedali in tudi prebrala sem tako. Mimogrede, zavetišča pokajo po šivih, toliko zapuščenih socializiranih mačk imajo.
In kaj zdaj? Malo črnuhico hranim z vsem, kar potrebuje, da lahko doji svoje malčke. Mladičke tu in tam zložim v škatlo, malce jih božam, štejem njihove zobe in preučujem barvo oči, da bi ugotovila, koliko so stari. Tako, začenjamo s socializacijo, sem jim rekla, preden sem jih vrnila v gnezdo. Če namreč zmaga njihova mati, bodo na svetu pač štirje klateški mački več, če zmagam jaz, bodo trije tigrčki in ena srebrna muca morda dobili topel dom in častni naziv hišni ljubljenček. Ne vem, kako bom preprečila, da mi ne bi preveč zlezli pod kožo, če ne celo v srce. Zaželite nam srečo.
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!
