Morda tako – zdelo se mi je, da v kuhinji pada toča. A se nisem prav hudo nervirala. Obrnila sem se na levi bok in spala naprej. Sobota je moj dan. Nihče me ne sme niti pošteno pogledati, kaj šele da bi kaj hoteli od mene. Me ni. Počivam. Razumeli?!

                             V glavnem razumejo, ker če ne, jih  obdarim s ploho nevrotičnega sitnarjenja. In še zelo indiskretno opozorim na vse zlikane srajce, skuhane obroke, plačane položnice  in pršila proti mravljam, plod mojega nesebičnega dela ter tekanja po trgovinah, poštah in  bankah.

                              Ko sem končno vstala in odtavala do kuhinje, da bi si pripravila kavo, sem zgroženo ugotovila, da je tam zares padala toča. Po tleh je bilo vse belo. Čez palec sem izračunala, da je po vseh mogočih in nemogočih kotih raztresenih kakšnih 1200 tabletk sladila, ki ga uporabljam v dietne namene. Kakšen hudič pa je to? Iz dnevne sobe me je besno opazoval cenjeni soprog. Mino si mi nastavila, je kričal. Kakšno mino? Preklemanske  nezdrave tablete da sem potisnila na rob police, kjer sicer hranimo kavo in čaj. Ko je odprl vrata, so padle na tla. Evo, zdaj so pa tu. In zakaj, lepo prosim, jih ni pometel in vrgel v smeti? Zato vendar, ker sicer ne bi videla, kakšen zločin sem povzročila. Zakaj pa bi morala videti, saj bi mi lahko povedal. Raztresel sem sladilo, pika, amen. Saj mu vendar ne bi verjela, takole, na besedo namreč, moral mi je torej pustiti dokaz, je kričal. Sploh pa ni on raztresel tega hudiča, ampak sem ga v bistvu jaz. Ker sem ga pustila na nepravem mestu. Upa, da se mi je srce skrčilo od groze. Seveda se mi je. Ampak jezik se mi pa ni skrčil, prav obratno. Zmerjala sem ga vse dopoldne in še del popoldneva, vsakič, ko sem naletela na sledove mojega zločinskega sladila. Vesela družina si je namreč že pred menoj pripravljala kavo in čaj, vsi so veselo tacali po dokaznem gradivu in ga raznašali po vsej hiši.

                              Ah daj, vsi so enaki, me je tolažila babica. Dedek je bi sposoben dve uri besno sedeti poleg kuhalnika s prižgano ploščo, ki pa je bila prazna. Ko je babica odstavila lonec, jo je pozabila ugasniti. Kakšna potrata! Kakšna nevarnost! Hišo bi lahko zažgala! In zakaj za božjo voljo je ni izklopil, če je videl, da je ona pozabila? Ker potem gotovo ne bi verjela, kakšno nemarnost je zagrešila. Corpus delicti vendar mora biti, če hočeš koga obsoditi, se je napihoval. Obsoditi? Bo dve leti zapora z dosmrtno prepovedjo kuhanja dovolj velika kazen, se je drla babica, tega se še dobro spomnim.

                              Nisem še dobro izkašljala svoje jeze, ko se je iz sosednje hiše zaslišal vrišč, pa tudi nekaj treskanja z balkonskimi vrati. Radovedno sem pomolila glavo skozi okno  in ugotovila, da se čez dvorišče dogaja podobna drama kot pri nas. Soseda je tako nerodno izplaknila straniščno školjko, da se je gumb na izplakovalniku zataknil. In dragocena voda je  tekla natanko trinajst minut in šest sekund. Hišni gospodar je meril s štoparico, da bi svoji cenjeni soprogi dokazal, koliko dodatne vode bodo morali plačati po njeni zaslugi.  

Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 24, 13. junij, 2023.