Pogledali smo skozi okno, vendar zunaj ni bilo samo oblačno, ampak je tudi deževalo. »Gremo,« je odločil cenjeni soprog, čeprav smo se na vse pretege upirali. »Ne bodite leni, saj ste slišali: Vendar se bo po vsej Sloveniji kmalu razjasnilo. Je vremenar tako zatrdil? Je!«
In smo šli, kaj smo hoteli drugega. Družinski pohod smo načrtovali zelo dolgo, v našem interesu je bilo, da ga opravimo čimprej, ker je v visokogorju še sneg. In torej ne bomo rinili previsoko oziroma tja, kjer je nevarnost plazov. Cenjeni soprog ima namreč ne prav lepo navado, da pohode podaljša (recimo s šestih ur na devet), zmeraj se izgovarja, da so poti slabo markirane in smo se pač zgubili. Ne prizna pa, da je zanj šest ur premalo. Brskali smo po svojih telefonih in iskali vremensko napoved, ki bi nas odrešila tvegane poti, a kaj ko je bilo obljubljeno vse, od sonca do snežnih neviht, seveda tam, kamor mi ne bomo plezali. Če meteorologi pravijo, da ne dežuje, ampak je samo oblačno, a se bo razkadilo, pač ni razloga za dvom, je godrnjal naš gorski voditelj z dežnikom v roki.
»Normalni ljudje odhajajo v hribe ob sončnem vremenu in jih potem morda ujame nevihta,« je nergala hči. »Mi pa gremo med nevihto in čakamo, da bo posijalo sonce.« Lenoba, se je oglasilo nekje daleč spredaj, od družinskega in gorskega vodnika obenem, ki mora nenehno dokazovati, koliko več energije ima od nas, ki capljamo za njim.
Deževalo je vso pot na hrib in vso pot navzdol. Prekleti vremenarji, je tu in tam zagodel v opravičilo gorski vodnik, še zmeraj toliko spredaj, da ni slišal naših komentarjev. Popoldne smo zavili v gostilno in naročili kosilo. »Opozarjam vas, da bo tole zelo drago,« nas je obvestil oštir, prepričan, da takole blatni gostje s smrekovimi iglicami v laseh najbrž niso sposobni plačati grozeče visokega računa. Na srečo gorski vodnik ni več zmogel toliko ošabnosti, da bi poslal oštirja v ustrezen organ, in tako smo jedli. Medtem se je iz naše obleke dvigala para. In zares se je zjasnilo. Čof, čof, se je slišalo, ko smo šli proti parkirišču. Zvečer nam je babica skuhala svoj znameniti čaj poti prehladu. Začuda nas ni preveč zmerjala.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 19, 09. 05. 2023.
