Že štrajk za minimalca je absurden sam po sebi in se mi v resnici gabi. Da se morajo zanj pogajati tisti, ki se z našimi otroki ukvarjajo v najnežnejših in najpomembnejših letih njihovega razvoja, pa je za razvito evropsko državo najmanj nedostojno.
Edino ob pomočnici vzgojiteljice se moja enajstmesečna hčerka prvi mesec vrtca ob jutrih ni jokala, ko sem jo predala v varstvo. Samo iz njene roke je vzela makaron – šele mnogo pozneje sem namreč izvedela, da drugače, kot da ji je hrano ponujala s prsti, hčerka ni hotela jesti. Samo ona jo je znala uspavati. Koliko je plačana mlada ženska, ki ji je otrok zaupal, v katere objem se je zjutraj z nasmehom privil, da sem lahko pomirjena odšla v službo? 800 evrov. Kljub vsej prizadevnosti, dodatnim popoldanskim dejavnostim in projektom ter izobraževanjem ne morejo prilesti na več. Pomočnice ne poznajo stimulacij ali dodatkov tudi takrat, ko nadomeščajo vzgojiteljico. Šele skozi leta, ko jih delodajalec pozitivno oceni, lahko prilezejo do 30. plačnega razreda. Nekatere do tistih »sanjskih« 1000 evrov neto ne pridejo niti po desetih letih. Med njimi so mnoge, ki nimajo le srednješolske izobrazbe, temveč tudi diplomo ali še kaj več.
Upam, da hčerkine pomočnice vzgojiteljice ne bom začela srečevati za blagajno v katerem od vedno fantastično obiskanih diskontnih trgovcev. Tam je res manj objemov in poljubčkov, se pa da s tisto plačo plačati kakšno položnico več. Moja hči je že osnovnošolka, me pa zanima, kdo bo prihodnjim generacijam slovenskih otrok (za katere bi tako srčno radi, da bi jih bilo iz leta v leto več) dajal makaron po makaron, jim menjaval plenice, jih navajal na kahlico, jim pripovedoval pravljice, odkrival svet in jih zazibal v spanec po kosilu?
Morda bi bilo prav, da bi ob naslednji popoldanski predstavi za starše, božični prireditvi ali kostanjevem pikniku pomočnice na vhodu vrtca pripravile skrinjico za prostovoljne prispevke, da si bodo lahko privoščile vsaj en topel obrok na dan. Da, nekatere si ga dobesedno trgajo od ust.
Jana, št. 2, 10. 01. 2023
