Mnenja

Slovenski medo in angleški kralj Karel (tretji)

Bernarda Jeklin
22. 9. 2022, 09.38
Posodobljeno: 22. 9. 2022, 09.40
Deli članek:

Zarja Jana
Piše: Bernarda Jeklin

Bilo je enkrat v prazgodovini, a zanimivo: še vedno se spominjam vsega, tudi skoraj vseh podrobnosti. Tako je, če ti zgodovina sede na glavo, čeprav še sam ne veš tega. Začelo se je s telefonskim klicem: Halo, tu protokol Republike Slovenije. Povabljeni ste na večerjo s princem Charlesom, ki bo obiskal Slovenijo. Ali nekaj podobnega.

Ne, nisem se sesedla od navdušenja. Morda sem se celo nekoliko namrgodila. Spet moram pojasniti neko neprijetno ali vsaj neuporabno plat svojega značaja: že odkar vem zase, mi gredo na živce razni kralji in kraljične in krone, spletične, dvori in podobna krama. Skratka monarhije. Kič in veliko blefa. In nobene prave koristi, da zapravljanja velikanskih vsot denarja ne omenjam. Še celo pravljic o kraljevih dvorih nisem marala. Bila sem v veliki, dobri družbi oboževalcev Pike Nogavičke in pogosto me je zamikalo, da bi jo v tem ali onem oponašala.

A vabila seveda ni bilo mogoče zavrniti, poleg tega smo imeli v stolpnici Črna vdova pod skupno streho nekakšen dvor vseh mogočih babjih in družinskih cajtengov in tak dogodek je bil izvrstna krma za marsikakšno dejavnost pod našo lokalno streho. Takega dogodka seveda ne gre zamuditi.

Papirnata stvarca za Charlesa. In sem šla na tisto večerjo. Oblekla sem nov, strog črn hlačni kostim z nekoliko preširokimi hlačnicami, ampak takšne so bile tedaj v modi, in potem ga nisem oblekla niti enkrat več. Valja se mi v kleti v eni od omar s kramo. Kaj jaz vem, zakaj, vem le, da podzavest nima tu nič poleg. Počasi sem nanj tudi pozabila.

Kak dan pred dogodkom je prišla s protokola tudi neka pisarija, nekakšen skupek navodil, kaj ja in kaj ne, o stvareh, ki so med večerjo dovoljene ali celo zaželene, in o tistih, ki so strogo prepovedane. Dala sem ga nekam na stran in ga potem pozabila prebrati. To je bila v resnici sreča, o kateri pa tedaj še nisem nič slutila.

Še prej pa je dopoldne prišla v redakciji k meni Binca, vsi vedo, kdo je Binca, in z obraza ji je jasno sijalo, da ima za bregom nekaj porednega. V roki je skrivala nekaj majhnega, papirnatega. »Imam darilo za tvojega princa,« je zažgolela, kot zna zažgoleti samo Binca. »Stisni mu ga v roko, ko te mu bodo predstavljali.« In mi je stisnila v roko tisto papirnato stvarco za Charlesa. V kakšno spletko neki me poriva? Vrgla sem pogled v roko. Bila je majcena črno-bela fotografija, takšna, kakršne so delali pred tisoč leti, in v hipu sem bila pečena. Prav na kratko sem morala skrivati mokroto za očmi, da nisem potočila solzice ganjenosti.

Na mali črno-beli fotografiji je bila namreč majcena smrečica, slovenska smrečica v velikosti malce večjega božičnega drevesca. Smrečica ni bila sama. Proti vrhu se je je z majcenimi tacami oklepal najbolj ljubek slovenski medvedek, očitno že odstavljen od mame, in z navihanimi očesci poredno zrl vame. Nikoli nisem izvedela, od kod Binci fotografija, a bila je do neke mere amaterska in docela nesporno je, da je to najganljivejša medvedja podoba na srednje ganljivi smrečici, kar sem jih videla kdajkoli v življenju. V hipu sem sklenila, da mora ta spomin na Slovenijo tako ali drugače dejansko prestolonasledniku v roke, saj današnji Karel tretji že od nekdaj slovi kot velikanski ljubitelj živali, narave in podobno.

Kralj, ki me je opazil. In potem sem odšla tja, na imenitni kraj dogajanja, mimo velike gruče fotografov in kamer, ki so se gnetle v predprostoru, kajti naprej je bilo snemanje in fotografiranje očitno strogo prepovedano. V naslednji sobi so nas postavili v gosjo vrsto, v spremstvu tedanjega predsednika Kučana je vstopil današnji sveži monarh in bil je natanko takšen kot na fotografijah. Rokoval se je z vsakim gostom posebej, potem ko ga je predsednik Kučan današnjemu Karlu tretjemu predstavil. Potem ko sem bila Charlesu predstavljena tudi jaz, se je radovedno zazrl vame in vprašal: »Ali ste bili morda včeraj popoldne na letališču Brnik?«

Zmedla sem se. Res sem bila prejšnje popoldne, kot je veleval tudi protokol, na Brniku med pristankom letala iz Londona, toda Charlesa sploh nisem videla in Brnik je bil do zadnjega kotička natlačen z vsemi mogočimi tipi. Kako me je Charles opazil, pojma nimam, se pa seveda dobro sliši, in nekaj podobnega je ob tem zamrmral tudi predsednik Kučan. A v resnici sem bila tedaj v duhu napol odsotna; ves čas me je mučilo, kako naj podtaknem visokemu gostu sličico slovenske smrečice s slovenskim medvedkom. Na srečo je imel kostim udobne žepe in medo je ves čas tičal v desnem žepu.

Potem je nastopil vmesni čas pred večerjo: nekaj minut razpuščenosti, primernih za pogovore, za klepet, in rekla sem si: zdaj ali nikoli. Ujela sem trenutek, ko je visoki gost za trenutek obstal sam, in se pognala tja. Bil je prijazno radoveden, kaj bo izvedel, a ni skoraj nič izvedel, ampak dobil. Ko sem mu nerodno stisnila v roke sličico, se je je najprej vidno razveselil, že v naslednjem trenutku pa je postal nekam zaskrbljen; izraz, ki ga ob neprebranih protokolarnih papirjih absolutno nisem razumela. A le za hipec. Brž je prihitel k nama eden od asistentov, ki so ga ves čas obkrožali, hlastno prevzel darilce ter ga zelo odločno, morda celo malce preveč odločno odnesel nekam stran, kdo ve, kam, denimo na varno. Mislim pa, da je po tem, ko je bilo vrveža konec, Karel medvedka na smreki spet vzel v naročje, in upam si trditi celo, da so ga ob tem obdajala podobna počutja kot mene.

Najstrožje prepovedano. Doma sem potem le vzela v roko neprebrane papirje s protokola. Tam je na enem prvih mest stalo, da je najstrožje prepovedano dajati visokemu gostu karkoli osebno v roke. Če mu je treba karkoli izročiti, bo to storil poseben pomočnik, ki bo prav za to navzoč na večerji. Včasih je čisto koristno, če človek ne spoštuje pravil in ignorira sporočila. Ko bi bila tisti cegelc tedaj pravočasno prečitala, si tega, kar sem storila, pač ne bi upala.

In nekaj mi pravi tudi, da slovenski medo na slovenski smreki sploh ni končal v angleških smeteh. Saj, le kdo ve, kje preživlja svoje čase na Angleškem?

Revija Janašt. 3820. 9. 2022