Moja želja za to jesen in zimo je preprosta – želim si, da bi bil neke vrste medved in bi se lahko zabubil v zimsko spanje v najglobljem kotičku svoje plesnive votline. Nakupil bi ozimnico za preostanek družine, uredil trajnike za tekoče stroške, poljubil potomca in gospo, slednjo še opomnil, naj mi vsake toliko časa zamenja infuzijo, nakar bi se samo zavalil pod kovter – in se vidimo, adios, sajonara do pomladi. Ali kakor dolgo bo pač še trajalo, da se ta neznosna norost poleže.

Pa naj ima svet svoje zdrahe in delitve, svoja šepetajoča opravljanja in kričave prepire, svoje resnične in namišljene bolezni. Naj se Triglav in vse gore pogreznejo od sramu, naj Polje za vse večne čase odpre svoja vrata in naj pacienti preplavijo svet in naj bo duševna bolezen nova norma. Naj teve in Facebook izvajata svoj kognitivni holokavst, naj Twitter končno raznese od nakopičenega amonijaka. Naj se narod dere drug na drugega, naj se cufajo za duše drug drugega, naj si gledajo pod prste, se tožarijo, zgražajo, klofajo. Naj se ulice tresejo pod težkimi škornji rumenosrajčnikov, naj največji grešniki prvi mečejo granitne kocke, naj vodni topovi špricajo na neizbrisne madeže sramote spodletele demokracije. Naj se nebo zruši nad zemljo in naj bodo oblaki temelji gradov nove miselnosti, v katerih bodo vladali dvorni norci. Naj vladajo lažnivci, nasilniki in pokvarjenci, primitivci naj bdijo nad kulturo, naj mešetarji strižejo ovce, volkovi pa jih žrejo. Naj se privilegiranci razglasijo za prikrajšance, zločinci za pravičnike, razvajenci za zlorabljene, oblastniki za upornike. Nepomembna prepričanja naj se spremenijo v šestila in zarišejo meje ravnega sveta, naj pade čeznje, kdor zatava predaleč, in naj pade naravnost v vražji kotel. Naj gre vse k hudiču – kajti, ljudje božji, točno tja smo se očitno namenili. Ampak brez mene, brez mene.

Težko mi je gledati vse to, težko je gledati sončni zahod in se spraševati, kakšno sonce bo jutri vzšlo nad kakšen svet – če sploh bo. Težko mi je gledati sočloveka, ko izgublja svojo človečnost, in civilizacijo, ki izgublja civiliziranost. Kot je zapisal Shakespeare v Hamletu: »Svet se je s tečajev snel; vrag preklet, da to urejat bil poslan sem na svet.« Jaz se ne jemljem tako resno, nihče me ni poslal urejat ničesar – razen mojega malega bedastega nepomembnega življenja. In povem vam, zadnje čase ga je vedno težje spraviti v red, vedno težje je biti normalen, ne da bi znorel. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 38, 21.9. 2021