Piše: Vasja Jager
Pred nekaj dnevi sem se dobil z družbo prijateljev iz otroštva. To je naš tradicionalni ritual, s katerim zaključimo poletje, si izmenjamo zgodbe, okrepimo drug drugega ob razraščanju temne polovice leta. Odigramo nekaj iger basketa in vsakič z olajšanjem ugotovimo, da nekako še gre in nam entropija še ni ponižala teles v nezmožnost in da torej bo še šlo, vsaj do konca naslednjega poletja; gremo na pico, smejemo se in postavljamo, govorimo in poslušamo drugega z živim zanimanjem. Poznamo se, odkar smo kot otroci pričeli naraščati v moške – sedaj se na prehodu iz zrelosti v upadanje vedno znova spoznavamo in vsakemu je ob tem lažje.
Ne gre za nostalgijo; o preteklosti skoraj ne govorimo, spomine obujamo le redko. Odnosi, ki temeljijo zgolj na nostalgiji, so obupani, nemočni odmevi iz globočine, brez sporočila in moči za sedanjost. Naši odnosi pa so polni življenja, prežeti z duhom časa, napeti z izzivi trenutka, pa vendar sežejo onkraj družbenih abstrakcij. Letos smo se vnaprej dogovorili, da ne bomo težili s politiko, korono in cepivi – pet ur potem ni nihče niti črhnil o teh jajcih. Pač pa smo moževali (kako kul beseda!) o družinah, partnerstvu, o službah, muziki, o basketu – še celo za malce metafizike in za starega dobrega boga se je našel čas; starejši ko je človek, bolj odkrito se lahko meni o takšnih rečeh. Sedeli smo torej v gostilni, pritajene luči so se mehko odbijale od stare masivne mize iz brušene orehovine, za katero se vedno spravimo, okoli nas so nejasno šumeli glasovi drugih gostov, želodci so bili polni, žeja pogašena, čas pa izničen. Kajti vse, kar ogroža resnico, je lažno – in trenutki, ko je vse natančno tako, kot mora biti, so edini resnični. Ko si si z nekom zadosti blizu, da piješ iz njegove duše, ne moreš drugače, kot da ga spoštuješ in sprejemaš. Ker ugotoviš, da ima ta duša isti izvor in da gre k istemu cilju kot tvoja, četudi po drugačni poti, enako čista, enako umazana.
Velikokrat, prevečkrat narekam, kako mi manjka družbe in kako se nihče ne zmeni zame. Tudi če to drži, ne smem biti nehvaležen, kajti dokler imam svoje fante, svoje najstarejše prijatelje, sem obsceno bogat – in imam jih za vekomaj. Kajti oni so moj izvor in jaz njihov. Bili so zraven, ko so se vtisi, podobe in občutki prvih let zgostili v trdno jedro v prsih, ki ga imenujem »jaz«; mnoge od teh podob so njihove. Vsekani so mi v življenjske črte na dlani, v gube na čelu, so žile v žadu, letnica v hrastovem deblu, kolobar na gladini jezera. Kadar ne vem, kdo sem, pogledam vanje in sem hvaležen. In ko bodo prsi odložile skalo zavesti, ko se bo tok obrnil in našel svoj cilj v izvoru, bodo zraven oni, tako ali drugače.
Zarja Jana, št. 37, 14.9. 2021
