Gospa Slavica, hvala, ker ste se oglasili, tudi pri nas imamo dekle, ki letos zaključuje osnovno šolo, in so priprave na valeto v polnem teku!
Šli sva na lov za obleko. Zelo dobro je vedela, kaj si želi, in čeprav sem našla nekaj lepih kosov, ki so se mi zdeli primerni, me je zelo suvereno zavrnila, češ, mami no, veš, da ne bom na valeti v hlačah. Za valeto moraš imeti oblekico!
In sva kupili oblekico. Ko sva jo prinesli domov, sem jo še enkrat dobro pogledala in ugotovila, da je reeeees zelo odprta, kratka in da to ne bo dobro. Hčerka se je gledala v ogledalo in tudi sama ugotovila, da ni v redu. Ampak tam v garderobi je izpadlo drugače, bila je gneča, ni se mi ljubilo nakupovati – doma pa soočenje z realnostjo.
Pa sva šli v trgovino še enkrat. Tokrat sem bila bolj prisotna in izbrala je obleko, ki je sicer tudi precej mini, ampak še sprejemljiva zame, ona pa se v njej počuti dobro. No, potem pa mi je hčerka rekla: »Mami, zdaj pa še frizer in nohti, make up bom naredila sama, pa morda bi šla malo v solarij …« Heeeej, ustavimo konje, sem si rekla. In tako kot vam, gospa Slavica, se mi je odvrtel film moje valete. Kavbojke in lepa majčka. No, pa frizerka, ki me je samo malo postrigla in oblikovala lase, ker nisem bila verjetno že vsaj leto dni pri njej. Make up? Dajte no. Nohti? Prosim lepo! Solarij? Kaj je že to?
S hčerko sva sklenili kompromis. Frizer – da. Tako ali tako bi jo morala peljati na striženje. Ličila? Da, ampak brez črnega svinčnika in rdeče šminke. Nohti? Naj ji bo, ker se s tem ukvarja naša soseda. Solarij? Nikakor. In sva zadovoljni obe.
Lepo mi je, ko gledam punce, kako so vznemirjene, ko se pogovarjajo o valeti. Lepo mi je, ko vidim, da sošolke ne tekmujejo med seboj, ampak si pomagajo, pošiljajo predloge, sodelujejo. Žal mi je pa, da ne bodo mogli vsi bratci, sestrice in morda babice in dedki priti na valeto ter občudovati svojih otrok, vnukov. Celo za fotografiranje je zdaj treba izpolniti obrazec in odkljukati za ves list nekih izjav, dovoljenj …, sicer ne smeš posneti spominske fotografije. Saj veste, varovanje podatkov. S tem da je tako ali tako vse na družbenih omrežjih. Ampak pustimo to. Tudi meni se zdi bolj trapasto to, da morajo biti narazen med plesom, uro pozneje bodo pa na »after partyju« vsi nagneteni skupaj. Ampak ja, spoštujmo pravila in ne ogrožajmo tistih, ki so ranljivi.
Čas se vrti hitreje, Slavica. In naši otroci bodo doživeli marsikaj mnogo prej, kot smo mi. Velika večina mladine je daleč bolj zrela od nas –marsikateri otrok je že prerasel svoje starše – mislim na zrelost, duhovno prebujenje, zavedanje. To moramo sprejeti. Seveda pa vendarle moramo znati postavljati prave meje. Če ne drugega, imamo nekaj več zrelosti in modrosti kot naši otroci. Naj uživajo v pripravah, naj čutijo vznemirjenje, kar si želim, je to, da je čim manj punc in fantov v stiski. Nimajo vse punce ritke kot žogice. Nimajo vsi denarja za obleke in nohte. Nimajo vsi stkanih prijateljstev v razredu. Sama bolj mislim na te mlade in jim želim, da čim prej ugotovijo, da so čudoviti, enkratni in da imajo v sebi zagotovo cel kup darov, ki morda še niso ugledali luči, ter da so oni sami tisti, ki bodo lahko določali svoja pravila, po katerih želijo živeti, da so oni tisti, ki bodo lahko spreminjali svet na bolje!
