Lepo pozdravljeni v tretjem tednu karantene, ali kot se temu reče v teh časih, samoosamitve. Morda niste bili pozorni, ampak v tem času smo prehodili že kar nekaj stopničk – od prve brezskrbnosti (to je daleč in se nas ne tiče), preko rahle zaskrbljenosti (vedno bliže prihaja!) do panike (tu je, kaj bo z nami, kaj bo z nami! in kje so zaščitne maske?) – in smo zdaj približno pri tistem Churchillovem citatu: »To še ni konec. Ni še niti začetek konca. Morda pa je že konec začetka.« Ali v prevodu, najhujše šele prihaja, ampak zdaj vemo, da bomo preživeli, prestali, obstali, in nas začenja zanimati, kaj bo potem. Vemo, da je konec na vidiku. Nismo pa čisto prepričani, ali je na koncu predora svetloba ali trda noč.

Ne obljubljam vam mavrice. Pravim le, mavrice se zgodijo. Prej ali slej. Vprašanje pa je, kaj je na drugi strani. Ko bomo spet odprli vrata in zamežikali v soncu, kakšen svet bomo uzrli? Eni pravijo, vse bo drugače, drugi menijo, čez čas bo spet vse po starem, jaz verjamem v srečno sredino, svet se ni na novo postavljal, povsem enak pa tudi ne bo več.

Krizo nekateri zares odurno izkoriščajo, eni za to, da v nebo dvigujejo cene najbolj iskanih izdelkov, drugi za to, da znižujejo ceno dela. Pa ne bi bilo treba, država jim bo dala subvencije in spodbude, da ne odpuščajo, da ohranijo delovna mesta, samo vedro jim je treba nastaviti, pa bo priteklo. Zadnjič sem govorila s sindikalistom, je rekel, ja, grozne zgodbe slišim. Ampak tudi dobre, nekateri delodajalci zares lepo poskrbijo za svoje ljudi. Upam, zares upam, da ste vi na sončni strani teh zgodb. Sem z Marcelom (Štefančičem), ki pravi: »Ali pa bi hoteli vsaj slišati, da podjetja, ki bodo odpuščala, ne bodo dobila nobene – res nikakršne! – državne pomoči. Ker odpuščanje ni ne nujno ne neizbežno. Ker je v tej situaciji nečloveško.«

Vsevprek odpuščajo – ali pošiljajo na čakanje – tudi mediji, posebej komercialni. Ker ti živijo samo od oglasov, oglasov pa ni. Pada pa po vseh, tudi po tistih, za katere je treba plačati. Ker tudi oni nimajo oglasov, pa naklade so, vsaj na začetku, padle. Na državno pomoč ne moremo veliko računati, ta vlada, ti ljudje, to vemo iz izkušenj, medije razumejo kot svoje sovražnike.

Zato Društvo novinarjev poziva gledalce in poslušalce, da medije podprejo tudi finančno – z nakupom časopisa, pa digitalnih paketov in naročnin, da boste, kot pravijo, »še naprej lahko dobivali preverjene informacije, ki temeljijo na zanesljivih virih«. Zato, da se bomo lahko srečali na oni strani mavrice. Hvala vsem, ki ste z nami. Ker smo skupaj že tako dolgo, ker smo že toliko dali skozi, da nas menda ne bo razdružil en virus?

Zarja Jana št. 13, 27.3.2020