Idilično mestece Great Missenden, uro vožnje od Londona, londonski Slovenci poznamo po znameniti prebivalki, najlepši londonski Slovenki svoje generacije, Kranjskogorčanki Slavi Miles. V vasici živi s svojim soprogom Keithom Milesom, ki ga je poslovenila, tako se ta čuti najprej kranjskogorskega lokalpatriota, potem pa v enaki meri Britanca in Slovenca. Za zasluge pri širjenju britansko-slovenskih odnosov ga je kraljica odlikovala z OBE.
Konec oktobra je navezo med narodoma razširil še na spravno mašo v Great Missendenu za žrtve britanske repatriacije Slovencev iz Koroške poleti 1945. Takrat so Britanci v Jugoslavijo vrnili in obsodili na eksekucijo 12 tisoč Slovencev, pa tudi Hrvate, Srbe, Ruse. Tragedija bi večini Britancev ostala skrita, če ne bi bilo spektakularnega sodnega procesa proti britanskemu vojnemu zgodovinarju in pisatelju, grofu Nikolaju Tolstoyu.
V Britaniji rojeni sorodnik ruskega pisca je o repatriacijah napisal tri knjige, vključno z Minister in poboji (1986), kjer ugotavlja, da si je Harold Macmillan, kasneje britanski premier, gradil kariero s popuščanjem Stalinu. Lorda Aldingtona, enega od poveljnikov britanske vojske v Avstriji, kasnejšega politika in bančnika, je Tolstoy opisal kot vojnega zločinca. Očital mu je, da je maja 1945 zavestno poslal v smrt 70 tisoč ruskih in jugoslovanskih nasprotnikov komunizma, ker jih je izročil Stalinu in Titu.
Aldington je leta 1989 Tolstoya tožil zaradi razžalitve časti, pravdo dobil in dosegel osupljivih 1,5 milijona funtov odškodnine plus pol milijona sodnih stroškov. Zaradi tega je grofu grozil bankrot. Po nekaterih virih naj bi Aldingtonu pristopila na pomoč »mreža starih dečkov«. Zunanje in obrambno ministrstvo naj bi tako iz javnih arhivov odnesli informacije, ki bi lahko koristile Tolstoyevi obrambi. Aldington naj bi celo po krivem pričal. Grof tudi s pritožbo na sodišče, ki je potekala za zaprtimi vrati, ni uspel. Šele z razsodbo evropskega sodišča za človeške pravice leta 1995, da pretirana odškodnina krši pravico do izražanja, sta se pogodila za manjšo vsoto.
Tolstoy še naprej raziskuje prisiljene repatriacije po drugi svetovni vojni. Ugotavlja, da so majhen britanski kontingent, ki je bil takrat v Avstriji, zasule reke beguncev, protikomunistov z območja nekdanje Jugoslavije, v največji meri Hrvati z ženskami in otroki. V tem času naj bi se odnosi med zahodnimi zavezniki in Sovjeti močno skrhali, Tito naj bi grozil z zasedbo Koroške. Macmillan naj bi se strinjal z zamenjavo ruskih beguncev za britanske vojne ujetnike in s predajo jugoslovanskih beguncev Titu, kljub opozorilom, kaj se jim bo zgodilo.
Glasni kritiki takratnega britanskega ravnanja so hrvaški emigranti, češ da se Britanci niso opravičili za zločine v zasedeni srednji Evropi spomladi 1945, »dosledno in uspešno« pa so pritiskali na nemško in japonsko vlado, naj kompenzirata za britanske žrtve vojnih strahot.
Mogoče bi zgodnja in ostra obsodba takratne kršitve Ženevske konvencije, ki prepoveduje izročanje beguncev, preprečila ponovitev takih dejanj. Mogoče se ne bi zgodila (nizozemska) Srebrenica. Ampak Tolstoy ugotavlja, da so (serendipity.li/hr/bleiburg_massacres.htm) »otežene raziskave tistega obdobja zaradi preprek na poti vsakogar, ki skuša o tem kaj ugotoviti «. V nekrologu lordu Aldingtonu pa hrvaški avtor navaja, da so po Tolstoyevi obsodbi zaradi razžalitve časti njegovo knjigo Minister in poboji odstranili iz britanskih knjižnic in z univerz.
Piše: Jana Valenčič Jana št. 45, 9.11.2010
