Umetnost preživetja
V romanu Ura prežvekovalcev brazilski pisatelj Jose J. Veiga analizira naravo človeškega strahu, podložnosti in ubogljivosti, obenem pa moč volje ljudi v borbi za svobodo, neodvisnost in demokracijo. V zgodbi ljudje čez noč dobijo novo oblast in nov red s tem pa novo realnost. Ljudje pa se odzovejo šele, ko se jim skrči običajen krog življenjskih možnosti.
Ko končno začnejo odkrivati neprijetno resnico o novem svetu, ki jih obdaja, nepričakovano odkrijejo sramotno resnico o sebi. Nekateri se vneto udinjajo, večina pa potuhnjeno molči in čaka na razvoj dogodkov, kakor da problemov sploh ni, in se tolaži z mislijo, da je tudi najhujšega zla enkrat konec. Treba je le počakati, potrpeti in upati. Še malo pa bo! Toda najbolj nevarno je ravno lažno upanje, da bo kdorkoli karkoli postoril namesto ljudi. Ko to umre, oživi delovanje, ki temelji na človekovem dostojanstvu, kljubovalnosti in pogumu. V romanu to stori en sam posameznik, ki s svojim vzgledom hitro mobilizira celotno mesto. Dovolj je en sam odločen upornik, bojevnik, da za seboj potegne brezvoljno večino.
Kapitalizem v razcepu
Že dolgo je znano, da je kapitalistična svetovna ekonomija v hudi sistemski krizi. Kriza sistema nastane, ko se sistemski trendi bližajo svojim asimptotam, torej ko sistem ne zmore več poti v dinamično ravnovesje. Živimo v času, ko je kapitalistični sistem prišel do točke razcepa – točke bifurkacije, točke, od katere vodita le dve poti. Prva vodi proti novemu redu, druga pa v katastrofo kaotičnega dogajanja ob razpadu sistema. Dilema je le, ali novi red ali zdrs v kaos. O tem sem že pisal na teh straneh in poudaril, da prihodnjih dogodkov ne moremo napovedati z gotovostjo. Tudi izida ne moremo napovedati. Nihče ga ne more, ker je to inherentno nemogoče, ker gre za kaotično dogajanje, v katerem sistem s točke bifurkacije preskoči na nenapovedljivo novo trajektorijo. Morda lahko opozorim le na zgodovinsko izbiro, ki je pred nami, ali dokončno zaostrovanje vseh problemov, od okoljskih do gospodarskih in socialnih, ali pa nov sistem, ki bo bolj demokratičen in pravičen. Tretje poti ni in brezupno lažno je nakladanje večine politikov v sedanjem predvolilnem času.
Tak kapitalizem ne more preživeti
Sociolog Immanuel Wallerstein v svoji knjigi Utopistike piše: »Kapitalizem kot tak ne more preživeti in ne bo preživel. Zaradi tega si nihče več ne beli glave. Ljudje, ki nadzorujejo svetovno ekonomsko strukturo, se bolj ukvarjajo z vprašanjem, kakšne vrste alternativni sistem, ki bi bil prav tako neenakopraven kot sedanji, naj ustvarijo. Vprašanje ni, kapitalizem da ali ne, temveč, kaj ga bo nadomestilo. Šli bomo v eno od obeh smeri, proti novemu redu, ki se bo izcimil iz kaosa, ki ga trenutno preživljamo – in možnosti, da bomo šli bodisi v eno bodisi drugo smer, so enake. Zato ima v času tranzicije, v katerem živimo, vsaka akcija izjemno velik vpliv na končen izid. To naj bo spodbuda k socialnim in političnim aktivnostim, ki so v tem zgodovinskem času nujno potrebne.«
Mirne demonstracije 15. oktobra 2011, ki so hkrati potekale v več kot 1300 mestih po svetu, so primer sunka v pravo smer, zato sem se jih udeležil. Iz enakih motivov sem se udeležil študentskega upora leta 1970 in demonstracij, ki so vodile v samostojnost Slovenije. Po revolucionarnem obdobju 1968/70 je svet zabrodil v neoliberalno paradigmo, ki nam je zapustila bolečo dediščino: zniževanje višine mezd, zniževanje davčne stopnje za bogate in udar po vseh okoljevarstvenih gibanjih, ki so kapital silila v internalizacijo stroškov. Kljub vsemu dokončna razgradnja socialne države še ni uspela in okoljevarstvena gibanja so vse močnejša. Po drugi strani pa postajajo vse bolj zmedene ekonomske in politične elite in načini njihovega razmišljanja o reševanju svetovnih problemov. V obstoječem referenčnem okviru rešitev zagotovo ni, zato jih iščejo le prevarani ali jih kot laži ponujajo prevaranti. Ljudje pa spoznavamo, da ne živimo več v demokratičnem svetu. Demokracija v sodobnem kapitalizmu preprosto ni več mogoča, piše Immanuel Wallerstein. Pri večini današnjih političnih sistemov je očitno, da gre za vladavino manjšine in da so zgolj občasne volitve veliko premalo, da bi lahko govorili o demokraciji. Politiki pojem demokracije zlorabljajo tako kot ostarelo prostitutko zlorablja nasilni zvodnik. Vsakršen upor je v prvi vrsti predvsem izraz etične drže. Po drugi strani je v družbi, ki tone v kaos, zaznati nelagodje in odpor do vse bolj nepredvidljive prihodnosti. Večina se raje ukvarja s »predvidljivo« preteklostjo, kar zlorabljajo politiki, ki tako ali tako nimajo nobene rešitve niti za sedanjost, kaj šele za prihodnost.
Etiketiranje demonstrantov pred Borzo
Ko sem v dnevih po demonstracijah 15. oktobra 2011, ko so mladi zasedli prostor pred borzo, bral komentarje v blogosferi, sem našel globok razcep javnega mnenja. Na enem polu se mnenja izražajo kot etiketiranje demonstrantov, ki da so brezdelneži, lenuhi, postopači, hipiji, klošarji ali pa v najboljšem primeru zmanipulirana množica, ki bi jo morala policija razgnati. Na drugem polu se kopičijo mnenja odločne podpore, da tako ne gre več naprej in da so nujne spremembe sistema. Polarizacija javnih mnenj je spet popolna in spet imamo nepotreben konflikt, eno skupino proti drugi. Politiki ponovno uspeva načelo deli in vladaj tik pred volitvami. Ljudem se niti sanja ne, da so tako iz družbenega dogajanje izključeni vsi, tako protestniki kot brezbrižni sprehajalci, ki jih danes še slepijo luči megamarketov. Bodite pozorni na uradno izjavo politike, da so protesti »obupano zatekanje k propadlim iluzijam in utopičnim regresijam«. Ali je 240.000 državljanov pod pragom revščine utopična regresija ali je morda 130.000 brezposelnih propadla iluzija? Najbrž res, če se spomnimo ljudske radosti ob razglasitvi samostojne Slovenije.
Hoteli demokracijo in dobili …
Glasovali smo za samostojnost in demokracijo, dobili pa kapitalizem najslabše vrste. Danes veliko večino protestnikov v Ljubljani sestavljajo jezni mladi, ki se ne morejo osamosvojiti in si zagotoviti varnost za družine, ki bi jih radi ustvarili. V pogovorih sem spoznal, da ne privolijo v nadaljnjo privatizacijo naravnih virov, šolstva, zdravstva in kulture, na nadaljevanje uničevanja narave in človekovega zdravja in na zlorabo politične in vojaške moči v imenu elit. Vsekakor so na pravi strani zgodovine. Dovolj imajo politične arogance in ignorance, korporativnih sranj in neoliberalnih blodenj. Rešimo ljudi, ne banke! Rešimo ljudi, ne pa posameznike, ki so obogateli s plenjenjem javnega dobra in ropanjem narave. Ali bi se žrtvovali za tisti en odstotek barab, ki so povzročili krizo in se sedaj rešujejo z »zlatimi padali« našega denarja? Si predstavljate, da bi ves denar, ki so ga prečrpali iz javnih sredstev v reševanje finančnega sektorja, namenili v podporo življenju ljudi in planeta?
Bankir Rotchild je nekoč dejal: »Dajte mi moč nad denarjem in vseeno je, kdo piše zakone!«
Povezavo pisanja zakonov in moči denarja smo dobro spoznali v primerih tajkunov. Sedaj bankirji zahtevajo še večjo moč nad denarjem, privatizacijo vsega in vsakogar, s tem pa še večjo neenakost med ljudmi. Nekrofilni kapitalizem si s tem koplje lasten grob, zato globalnega protesta, ki ga vodijo mladi in je v podporo življenju, ni več mogoče ustaviti.
Naj sklenem z besedami pisatelja Jose J. Veiga: »Dokler je med ljudmi en sam človek, ki si upa reči ne, je tiranija obsojena na propad!« V Ljubljani nas je bilo 3000, nesorazmerno veliko za majhno glavno mesto države, in s 87-odstotno podporo javnosti. In le to šteje, število ljudi, ki jim ni vseeno za prihodnost, ki se drznejo razmišljati o prihodnosti in ki so izkusili modrost Zaratustre: »Premakni se, da te ne premaknejo drugi!« Ali vi, ki danes gledate stran, resnično hočete ostati prežvekovalci, ki životarijo priklenjeni v hlevu vse do ure zakola?
Opozarja: Anton Komat Jana št.: 44/ 2011
