Mnenja

Štirinožni starčki

Jana
5. 5. 2012, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

V stanovanju nad nami živi petični par srednjih let. Gospa vodi oglaševalno agencijo, gospod je lastnik kluba za imenitneže. Oba imata za seboj že nekaj zakonov in odrasle otroke, pa sta tokratni zakon raje izpolnila s psičko.

V stanovanju nad nami živi petični par srednjih let. Gospa vodi oglaševalno agencijo, gospod je lastnik kluba za imenitneže. Oba imata za seboj že nekaj zakonov in odrasle otroke, pa sta tokratni zakon raje izpolnila s psičko. V letih se je ljubka živalca razlezla do velikosti zaboja, bela dlaka je s starostjo porumenela in ubožica se s težavo privleče do trate na dvorišču. Zadnjič sem v dvigalu srečala zgornjega soseda in je omenil, da psičko vodijo na kemoterapije.

Kemoterapija za pse? Naj sosedu izrečem sožalje? Naj netaktno vprašam, koliko stane tako zdravljenje. Da imajo psi artritis in revmo, že vem, da bi živali dobivale kemoterapijo, še ne. Zlahka pa verjamem, da zbolijo živali za enakimi boleznimi kot vrhunski sesalec Homo Sapiens, torej človek, in kot ugotavljam, jih lahko zdravijo z enakimi metodami kot ljudi. Stranski produkt boljše oskrbe je zato, enako kot pri ljudeh, daljša življenjska doba za domače živali. 
 Kot berem v časopisu Financial Times (živalska geriatrija je očitno še neizkoriščena investicijska priložnost), je pred kratkim poginil najstarejši pes na svetu, star častitljivih 26 let. Med kandidati za njegovega naslednika je zmagala 23-letna britanska psička pasme Jack Russell, lastniku je uspelo z dokumenti nesporno dokazati njeno starost. In kar tisoč lastnikov domačih živali je v zadnjem desetletju skušalo podreti rekorde najstarejših ljubljenčkov in se zapisati na strani Guinnesove knjige.
 Je pa to le vrh trenda. Po ugotovitvi britanskih veterinarjev prihaja v čakalnice vse več starih psov, predvsem pa starih mačk. Današnje domače živali dobivajo boljšo prehrano in zanje lastniki bolj skrbijo, kot se je dogajalo prejšnjim generacijam. Za prehrano hišnih ljubljenčkov porabijo lastniki  na leto dva biljona funtov, za veterinarje in druge stroške pa še enkrat toliko. To je še vedno skromen znesek v primerjavi s kar 25-krat večjo industrijo, ki cveti na račun domačih živali v Združenih državami Amerike.
 Živali v vlogi družinskega člana so fenomen zahodne urbane kulture, sprožili so jo pa viktorijanci v 19. stoletju. Kraljica Viktorija naj bi odhitela z lastnega kronanja, da je lahko pravočasno okopala svojega španjela. Britanske veterinarske klinike, ki so jih ustanovili za zdravljenje dirkalnih konj, so sredi 19. stoletja začele zdraviti tudi domače živali. Prvi pasji piškoti so prišli na police trgovin leta 1860.
 In če so še nedolgo tega lastniki ostarelo domačo žival dali uspavati in si kupili novi model, se navade spreminjajo. Geriatrični hišni miljenčki so najdonosnejši pacienti veterinarskih klinik in po izjavi profesorja  veterine na univerzi v Glasgowu je živalska medicina že začela dohitevati človeško. Na nekaterih področjih, na primer pri uporabi izvornih celic, je celo pred njo.
 Avtor članka Old friends (Stari prijatelji) v prilogi Financial Timesa je zapisal, da usoda domače živali kaže na lastnikovo. Z višjim standardom lastnika se je zvišal tudi njegovi živalci, oba sta se redila, in ko lastnika začnejo mučiti okoreli sklepi in starostni pojavi, jih začne zdraviti tudi pri štirinožnih ljubljenčkih.
 Razlika je, da živali nimajo socialnega zavarovanja. Britanska zavarovalnica, ki je prva uvedla zdravstveno zavarovanje za domače živali, je pred kratkim shemo zaprla za nove kliente. Ena najdonosnejših zlatih jam v Britaniji kaže na težave človeškega zdravstvenega sistema. Tudi pri geriatričnih živalih premije ne dohajajo več stroškov.

Piše: Jana Valenčič                         Jana št. 10/ 2012