Nikoli ni pretirano uveljavljal svoje volje. V zadnjem času sem opazila, da za veliko stvari, na primer, da se mora za kaj pripraviti in mu ni po volji, kar plane v jok. To me zelo preseneča, saj kot manjši otrok ni nikoli izsiljeval z jokom. Na to reagiram tako, da od njega zahtevam tisto, za kar smo se dogovorili, in ne popuščam, da izsiljuje z jokom.
Skrbi me, ker se mi zdi, da je nesamozavesten, tih in nemotiviran. V njem ni nobene želje, da bi bil uspešen. Povprečje mu zadostuje, saj se mu zdi tri dobra ocena, čeprav ima v šoli v glavnem odlične ocene. Verjetno je del problema v meni, ker me skrbi in si želim, da je uspešen (pa ne pričakujem, da mi domov nosi same petke, tudi za štirice ga pohvalim). Skupaj pregledava test in ugotoviva, kje bi se lahko bolj potrudil. Pri delu za šolo in učenju mu še vedno pomagava z možem. Bilo je obdobje, ko sem se zavestno odločila in ga nisem spraševala o šoli, pustila sem, da mi je povedal, kar mi je povedal. Ko sem pogledala čez čas v zvezke, me je skoraj kap, površnosti ni bilo konca ...

Ima nekaj odgovornosti, upoštevava njegove želje, a ne vedno, postavljene ima meje in pri tem ne popuščam. Včasih več ne vem, kako bi se obrnila. Prosila bi za kakšen nasvet. Hvala za odgovor in lep pozdrav!                           

Odgovor

Draga Lea, mislim, da imate do svojega desetletnika zelo velika pričakovanja, ki jim fant ni kos, in zato leze vase in izgublja motivacijo. Predstavljajte si samo sebe, da se v službi trudite, a vam šef stalno sporoča, da niste dovolj dobri in da od vas pričakuje več, ne glede na to, kako se potrudite. Predstavljajte si tudi, da doma o tem potožite možu, a vam še on pove, da bi se res lahko bolj potrudili. Verjemite, da ne bi imeli motivacije. 

Fant je v stiski in kliče na pomoč

Opisujete, da je bil sin doslej priden, ampak pridnost ne pomeni odsotnost uveljavljanja svoje volje. To, da mu znova in znova ponavljate, kako bi lahko bil boljši, lahko dojema kot vašo nezaupnico. Reakcije na neuspeh so različne, eni se bojujejo, drugi se raje umaknejo. Ne bi rekla, da z jokom izsiljuje, bolj se mi dozdeva, da izraža obup. Morda so šolske zahteve postale zanj prenaporne, morda ne zmore več slediti vašim pričakovanjem in se zlomi.

Prav v vsakem je želja biti uspešen, le da je včasih bolj udobno odmakniti se in ne poseči v življenje. To na videz preprečuje razočaranje, če ne poskusiš, ne moreš biti neuspešen, in včasih se otrok počuti varnejšega, če stoji ob strani in se ne udeležuje aktivnosti. Včasih ima rajši, da se jezijo nanj, kot da bi tvegal neuspeh ali zavrnitev sovrstnikov ali staršev. 

Otroka opisujete kot tihega, nesamozavestnega in nemotiviranega, kar je lahko le njegov odziv zaradi občutka, da ne zmore več, ker se mu zdi trenutno stanje prezahtevno, in da se zaradi tega umika. Vaš celoten opis mi da misliti, da bi lahko šlo pri fantu za zametke depresije, tu pa vam lahko pomaga strokovnjak. Ne obotavljajte si poiskati njegove pomoči.

Zrahljajte svoja pričakovanja

Ne razumem, kaj mislite s tem, da mu je dovolj dobra ocena tri, ima pa petke. Mnenje, da je tudi štirica v redu ocena, je nevarno. Ne le, da je štirica v redu, celo zelo dobra ocena je. Si predstavljate, kako s tem vplivate nanj, če morda fant kdaj res ne zmore več?

Imam občutek, da ste zelo zahtevna mama, ki mu kar naprej kaže pot, kako bi bil lahko še bolj uspešen, in mu s tem dajete vedeti, da kar naredi, ni dovolj dobro. To ubija! Bolje bo, da ga po pregledu testa pohvalite, ker se je potrudil, in izpustite pridigo, kje bi se še lahko izboljšal. 

Približajte se mu

Bolj kot ocene naj vas zanima njegovo doživljanje položaja. Preverite, kaj ga ustavlja in kaj ga navdaja z obupom. Se je v njegovem življenju kaj spremenilo? Se v družini kaj spreminja? Je dobil sorojenčka? Se je družinski položaj kako drugače spremenil? Je kdo odšel, morda umrl? Kako se razume s starimi starši, če jih še ima? Kaj se dogaja v šoli? Je žrtev kakšnega izsiljevanja ali trpinčenja? Ima prijatelje? 

Noben otrok ni in ne sme biti samo šolsko bitje! Prenehajte ga spraševati o šoli, ampak ga spodbujajte, da vam bo kaj povedal o sebi in svojem doživljanju. Ste preveč storilnostno usmerjeni – fant je krasen, nosi dobre ocene, vi pa bi jih še popravljali. Na vašem mestu bi me manj skrbelo za ocene in bolj ta duševno ravnovesje otroka in njegovo osebno srečo. 

Ponavadi svetujem staršem, naj nekoliko bolj čvrsto postavijo meje – pri vas pa je prav obratno. Zdi se mi, da bi bilo ustrezno, da meje malo zrahljate, da postanete manj obremenjeni s šolskim uspehom in da ste bolj pozorni na osebnostni razvoj sina, saj je bolj kot šolski uspeh pomembno otrokovo notranje zadovoljstvo. 

Eva Hrovat Kuhar je mama dveh otrok, univ. dipl. psihologinja, družinska terapevtka in vedenjska terapevtka, tudi avtorica razprodane knjige Izziv poroda.

Iz Jane št. 17/2012