Vaš glas sem poznala, preden sem vas videla. Zdelo se mi je čudno, kot da niste pravi lik za tak glas. So pravila, kdo ima kakšnega?
Seveda so fiziološke danosti, a na kakovost glasu bolj kot konstitucija vpliva stanje telesa, sproščenost mišic. Ali je glas zaprt, stisnjen, ali človek govori plitvo in iz grla – ali pa ima sproščene mišice in prihaja govor vse od medenice skozi odprt govorni aparat … Glas veliko pove o psihofizičnem stanju človeka. Tako kot je govorica telesa odprta knjiga za tistega, ki jo zna brati, je tudi zven glasu zelo sporočilen.
Bi pri vas lahko po glasu ugotovili, v kakšnem stanju ste, ali ste preveč izurjeni?
Zlahka bi prepoznali moje stanje. Raziskave na tem področju so že bile narejene. Kljub poklicni izurjenosti se še vedno spopadam s tem, da imam glas včasih nekako preščipnjen, ni tako poln kot sicer. Verjetno poslušalci tega ne opazijo, saj mi pomagata mikrofon in veščina, pa kratkoprogaš sem, torej ne govorim zelo dolgo in veliko, ampak vlagam veliko energije v kratka sporočila, reklame … A kadar me kakšne stvari težijo, imam občutek, da ne zmorem pravilno dihati, čeprav sem naučen, da s prepono in drugimi mišicami lepo artikuliram glas. S tehniko lahko to premagaš, se malo raztegneš, spustiš glas v spodnje registre, ampak se moraš potruditi za razliko od takrat, ko si res sproščen. To se nedvomno sliši, napetost je prisotna.
Pred časom ste imeli stiske, kajne?
Sem precej senzibilen in empatičen. Lahko bi uporabil tudi slovensko besedo občutljiv, ampak občutljiv pomeni tudi, da si šibak, da te vse sesuje, kar pri meni ni problem, veliko zdržim. Zelo čutim stvari, vendar se nanje ne odzivam burno, ampak jih skladiščim v sebi. Tisti, ki me dobro poznajo ali so se z mano ukvarjali terapevtsko, zelo radi rečejo: Jure, ti si strahotno v glavi. Občutki torej pridejo do mene intenzivno, ven pa ne gredo enako, saj sem zadržan, precej introvertiran. To pomeni, da moram veliko predelati in glava te stvari kontrolira. Tu sem močan, ampak to ima svojo ceno.
Si morda kdaj s čim pomagate, da se odklopite, ali ste med tistimi, ki želijo imeti vse pod nadzorom?
Dobro se počutim v družbi, skupnosti. Imam bogato družabno življenje, redno hodim na kulturne prireditve. Tudi vodim jih pogosto in se dobro znajdem v polformalnih okoljih. Zdi se mi, da se tam ne pretvarjam. Nekateri prijatelji nočejo z mano denimo na premiere, češ da se tam vsi pretvarjajo. To ni res, tam srečujem res zanimive ljudi. Je pa ta socializacija površna, ja. In neizprosna; kadar sem v slabi koži, bi najraje pobegnil. Najboljši občutki so v manjši skupnosti, v družini, z bližnjimi prijatelji. No, tam me včasih zmanjkuje zaradi moje narave in narave mojega dela.
Občutek imam, da ste strašno samokritični. Vaši bližnji gotovo ne mislijo, da vas »zmanjkuje«.
Vsekakor zase uporabljam vsaj takšna, če ne strožja merila kot za druge. Sem samozaposlen in precejšen samotar. Delo si odmerjam sam. Moje zasebno življenje in delo sta neločljivo povezana. Tako je deloholik Jure redkokdaj zares prost. In tudi kadar je, se vpraša, kaj bi lahko zdajle naredil. (smeh)
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 43, 24. oktober, 2023.
