Ste tako posebni, kot se zdite na pogled?
Zagotovo ne! Edina posebna stvar pri meni je, da sem napisala dve knjigi. Tako sem se osredotočila na pisanje, da mi za druge stvari zmanjka energije, tako da poleg pisanja in službe ob študiju počnem samo še osnovne človeške stvari: se učim, skrbim, da dovolj spim, kaj preberem … Sicer pa nisem posebno zanimiva. Dostikrat tudi ugotavljam, da mi primanjkuje splošno znanje, in potem kar izgubim samozavest …
Po horoskopu ste devica. Verjamete kaj v te stvari?
Ne vem, ne spoznam se na horoskop. Menda naj bi bile device zelo analitične, kar po eni strani sem, po drugi strani pa sem čisto kaotična …
Kaos je očitno vaša priljubljena beseda. Tudi vaš knjižni junak je Edgar Kaos …
Žal je. Nisem si želela, da bi bila. A zdi se mi, da imam lahko določene stvari zelo strukturirane, kot oseba pa nisem takšna.
Imate torej ustvarjalni kaos?
Ja, kot vsak umetnik …
Videti ste kot kakšna vilinka ...
Res sem zelo majhna. Imam okoli 155 cm – odvisno od tega, kdo me meri – in tehtam tam okoli 40 kilogramov. Pravijo mi, da sem zelo prenosljiva. (smeh) Včasih imam zato privilegij, da me kdo kam nese, kar je zabavno in v čemer uživam, ker mi ni treba potem toliko hoditi. Včasih pa mi je težko, če se sprehajam s kom, ki ima daljše korake od mene, saj je moja frekvenca mnogo večja …
Bi rekli, da za vas velja rek, da je strup v majhnih stekleničkah?
Ja, gotovo in vsi moji prijatelji bi to potrdili. Tudi ko opazujem druge majhne ljudi, se mi zdi, da imamo vsi »čivavasto« energijo. Ker se zavedamo, da smo majhni, moramo vlagati več energije, včasih že malo agresivne, da se borimo zase.
Zakaj bi morali brati fantazijske knjige glede na to, da še o sebi in svetu ne vemo vsega?
Vsak ima svoj razlog. Lahko je to le odmik od našega sveta. Zelo konkretne probleme doživljamo z metaforami, prenesemo jih na nekaj drugega in je tako mogoče lažje predelati določene stvari. Prav zato razvijamo domišljijo, razvijamo zmožnost možnega, kar konkretno primerjamo z neobstoječim. Pomeni, da smo odprti za drugačno, tudi če ni fizične možnosti, da bi bile stvari lahko drugačne. Pomembna je logična možnost drugačnega. S tem razvijaš domišljijo glede svojega življenja.
Torej je fantazija koristna tudi v stvarnem svetu?
Ja. Kot osebo te lahko razvije. Sama sem odprta za možnosti in se težko zakoreninim ali si dam neko pot. Vidim toliko vzporednic, smeri, svetov in zaradi tega težko ostanem na enem mestu. In tako te lahko znanstvena fantastika, fantazija oblikuje.
Kakšna pa je razlika med fantazijo in znanstveno fantastiko?
Znanstvena fantastika se po mojem bolj usmerja v vesoljske sfere in je načeloma postavljena v prihodnost. Fantazija pa nima nujno povezave s to zemljo, vesoljem, zato lahko pri njej popolnoma odmislimo stvarnost, in je manj tehnična. Pri znanstveni fantastiki obstaja most med tem, kar smo mi, med Zemljo in neko daljno prihodnostjo, ko je denimo vse izumrlo. Pri fantaziji, sploh pri moji knjigi na primer, ni mostu in se ne sprašuješ, v katerem obdobju se to dogaja. Ni nobene relacije, kar mi je pri njej tudi najbolj všeč.
Kdaj ste padli v fantazijski svet, s Harryjem Potterjem?
Ne, že prej. Eragona sem začela brati pred Potterjem. To je bilo moje prvo epsko fantazijsko delo, prej sem brala samo krajše zgodbe, ki si jih nisem posebej zapomnila. Eragon se ne dogaja kot Harry Potter v Angliji, ampak v čisto drugem svetu, z drugimi pravili in bitji. Pozneje sem začela brati Harryja Potterja in vse, kar je bilo na temo fantazije v naši knjižnici v Gornji Radgoni. V gimnaziji sem prekinila stik s tem. Tam so od dijakov pričakovali, da berejo visoko literaturo. Saj jo obožujem, tako da mi ni bilo težko …
Tudi Zločin in kazen?
Ja, to je najboljša knjiga vseh časov! No, gimnazija je name vplivala tako, da sem mislila, da se moram potopiti v realizem, naturalizem, še posebej če bom šla študirat primerjalno književnost. Pa je vez s fantazijo vseeno ostala, ker sem že imela idejo za knjigo. V gimnaziji je nisem aktivno pisala, ker sem imela ogromno dela. Bila sem zelo zagrizena učenka.
Piflarka?
Čista! Res sem imela same petice.
Ste se obremenjevali, če ste dobili štirico?
Ja, zelo. Okolje v II. gimnaziji Maribor je bilo zelo napeto. Zelo smo bili tekmovalni med seboj. Nekateri smo živeli skoraj kakor v neki ideologiji. Tudi če nisi želel tekmovati in se primerjati z drugimi, ti je to v večini primerov sčasoma prešlo v kri. Mnogi smo se počutili precej slabo glede sebe. V gimnaziji sem bila zato grozno nesamozavestna …
Zaradi česa ste se najbolj obremenjevali?
Težko bi poudarila eno stvar, bolj je bil prisoten občutek, da nikoli nisi dovolj dober, vreden. Če nisi bil že na gimnaziji nekaj zelo posebnega oziroma vsaj na tri četrt poti v elitno šolo v tujini ali imel nagrad z olimpijad, odkril zdravila za raka … je bilo, kot da te ne bi bilo!
Pravite torej, da tudi same petice niso bile dovolj?
Ja, moral bi biti še nekaj posebnega. Tam so vsi zelo dobri in imajo vsi same petke. Zato sem vse usmerjala v učenje in bila ves čas v preživetvenem načinu delovanja. Ob samih petkah sem imela zgolj občutek, da dosegam minimum. Takrat tudi nisem vedela, kdo sem zares jaz. Bila sem v programu mednarodne mature …
In vse to ni bilo dovolj, da bi se počutili dobro?
Ne, seveda ne! Ko sem prišla tja, je vse postalo še bolj tekmovalno. Zelo sem si želela nekam v tujino, pa sploh ne vem, zakaj!
Glede na to, da ste prišli iz delavske družine, vas starši najbrž niso forsirali?
Ne zares.
Torej je bil že pritisk vrstnikov dovolj, da se počutite nesposobno?
Tako je.
Kaj pa učitelji? So še povečevali pritisk na vas?
Zagotovo so tudi oni včasih prispevali k pritisku, ampak niso bili srž težave.
Vam je danes žal, da niste izbrali šole, kjer bi bil pritisk manjši?
Ne vem, dala mi je veliko izkušenj, zagotovo tudi dobre, tako da ne morem reči.
Knjiga se začne s stavkom: »Smrt je proces.« Nekje omenjate, da obstaja meja med življenjem in smrtjo. Zanimivo, da pri 23 letih očitno veliko razmišljate o smrti …
Življenje je proces umiranja. Sprejemamo, da smo v tem trenutku tukaj, v bistvu pa nenehno odhajamo! Svoje življenje ves čas dojemam kot umiranje, med njima ni črte. Nenavadno se mi zdi, da ves čas odmišljamo, da bomo nekoč umrli. Veliko razmišljam o smrti, pa ne v morbidnem smislu! Zanimivo je, da ne razmišljamo o tem, kako bomo umrli, kako se psihično pripraviti na to. Če ne bi tega tako potlačili, ne bi bili potem tako šokirani. Zdi se mi tudi, da bi bilo tudi manj anksioznosti …
Ste vi kaj anksiozni?
Ja.
Čeprav veliko razmišljate o smrti?
Nisem še tega predelala. (nasmešek)
Študirate filozofijo in primerjalno književnost. Ste pri književnosti na predavanjih omenili tudi svoji knjigi?
Ne. Mislim, da nihče še ne ve, da sem ju napisala. Na filozofiji ve to le moj mentor na diplomi, sicer pa mi še nihče ni nič omenil.
In kaj ste izbrali za temo diplomske naloge?
Tema je Heglova filozofija zgodovine in Shakespearov Julij Cezar.
Se vam ne zdi, da je Shakespeare obdelal v svojih delih tako rekoč vsa vprašanja, ki so še danes aktualna?
To je splošen problem filozofije in primerjalne književnosti: kaj lahko človek sploh še pove? Zato tudi nimam ambicij ostati v akademskem svetu, ker nimam česa novega dati v filozofsko polje.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 36, 5. september, 2023.
