Ljudje

Fizik, ki sodeluje z naravo

Jure Aleksič
30. 8. 2023, 06.00
Deli članek:

Andrej Detela je teoretski fizik in svetovno uveljavljeni inovator na področjih robotike in električnih avtomobilov. Obenem je samosvoja pesniška duša, ki je ni strah že desetletja kljubovati dominantnim tokovom v znanosti. Med drugimi mu slavo poje pater Karel Gržan. Redkokatero njegovo predavanje mine brez omembe Andreja in tega, da naj bi mu uspelo celo matematično dokazati Boga! Prepričan sem, da mi ne boste zamerili, ker sem ga najprej povprašal prav o tem.

Bojan Brecelj
Na Škotskem

Kako torej, vam je res uspelo matematično dokazati Boga?

(smeh) Ne. To po mojem v resnici sploh ni mogoče. Matematiko sicer res štejemo za kraljico naravoslovnih znanosti, a to še ne pomeni, da je vsemogočna. Kar pa mi jeuspelo matematično dokazati, je obstoj tako imenovane sintropije. Torej zmožnost vsakega delčka narave, da se samoorganizira v čudež življenja. No, in ker je čudež življenja tako čudežen, lahko tudi razumem, zakaj je moj neskončno cenjeni prijatelj pater Gržan vse skupaj interpretiral kot Boga.

Uradna znanost sicer še vedno trdi, da vesolju vlada entropija, kajne? Torej fizikalni zakon, po katerem vsi urejeni sistemi sčasoma razpadejo v neurejene sisteme. Oziroma z drugimi besedami: uradno še vedno velja, da vesolju vladata kaos in razkroj …

Drži. Entropija je utemeljena v teoretični fiziki, čeprav niti teoretično niti eksperimentalno niso nikoli mogli dokazati, da bi bil entropijski zakon splošno veljaven. Medtem pa smo s kolegi dokazali obstoj sintropije v številnih kompleksnih naravnih sistemih. Entropija je v ravnovesju, v sozvočju s sintropijo, eno ne more brez drugega. Zato gre pri priseganju zgolj na entropijo bolj za znanstveno dogmo kot za kaj drugega. A kdor si o njej drzne dvomiti, je v veliki meri izobčen iz uradnega kanona znanosti.

Narava vedno znova preseneča z nepričakovanimi pojavnimi oblikami in nas na ta način prisili, da na svet zremo izven vseh dotlej osvojenih okvirov.

Vi ste s to svojo sintropijo torej nekakšen heretik?

No, sam raje rečem znanstveni disident.

Zakaj je dokaz sintropije pravzaprav pomemben?

Ker je fizika z dogmo entropije – torej z izključevalnim priseganjem na kaos in razkroj – na neki način onesnažila vse druge veje znanosti. In zato tudi drugi znanstveniki, recimo biologi, premalo pogumno raziskujejo zmožnost samoorganizacije v živih bitjih. Pomanjkanje poguma na tem mestu je za znanost zelo omejujoče – sploh pa za družboslovje! Ker nimajo ustrezne podlage v naravoslovju, tudi družboslovci mnogo premalo pogumno raziskujejo nove modele družbene organizacije. Pa tudi nove modele grajenja empatije, zaupanja in spoštovanja. In tako ostajamo vsi skupaj ujeti v nekakšen kult moči – torej v boj vseh proti vsem, da vidimo, kdo bo vladal.

Hm, ampak saj tako v naravi vendar je!

Vidite, kako je pomanjkanje ustrezne podlage utesnilo tudi vaše razumevanje! Boj vseh proti vsem je samo del celotne zgodbe. Drugi del pa je sintropija, torej težnja k urejenosti preko sodelovanja. O kultu moči vemo skoraj vse, o urejenosti preko sodelovanja mnogo premalo. Kaj ni to škoda?

Zapisali ste, da vam je pri teh vaših disidentskih raziskovanjih odgovore »potrpežljivo prišepetavala narava«. Kaj to pomeni?

Pri tem odgovoru bom moral biti najprej malo kritičen. Sodobni znanstveni raziskovalci naravo vsaj v svojem strokovnem življenju vse preveč zanemarjajo. Zapovedano jim je namreč, da cele dneve čepijo v laboratorijih in na zaslonih iščejo, kaj so že naredili drugi.

No, mnogi bi rekli, da je prav v tem moč znanosti. Namreč da lahko vsaka generacija gradi na ramenih znanstvenih velikanov iz preteklosti.

Drži. In hvala bogu, da je tako. A to je spet samo del zgodbe. Če hočeš dognati nekaj radikalno novega, te lahko stare paradigme tudi pošteno utesnjujejo. Kot lahko neskončne gore predelanih podatkov utesnjujejo domišljijo, ki je seveda ključna. Domišljijo pa po mojih izkušnjah najbolj od vsega osvobaja prav druženje z naravo. Zakaj? Ker nas narava vedno znova preseneča z nepričakovanimi pojavnimi oblikami. In nas na ta način prisili, da na svet zremo izven vseh dotlej osvojenih okvirov.

Bojan Brecelj
Andrej Detela s knjigami

Zapisali ste, da se najraje prav »zlijete z naravo«, da lahko potem prevajate njena sporočila. Kako to najlažje dosežete?

Najprej si je treba vzeti čas. Kar pomeni, da ne greš tja samo za dve uri, ampak za ves dan in morda še prespiš pod zvezdami. Pomembna pa je seveda tudi kontinuiteta druženja, torej da greš čim večkrat. Najpomembnejši pa je skrajno spoštljiv odnos do presežnega, do božanskega v naravi. S sabo sem se na ta druženja naučil jemati karseda malo tehničnih pripomočkov – najraje popolnoma nič. Če je le mogoče, hodim bos. Zelo rad tudi plavam, pa ne samo v morju, temveč tudi po deročih rekah.

Prav po deročih?

Tako, saj v njih še posebej intenzivno čutim sile narave. Zelo rad, recimo, plavam podvodni slalom med skalami. Ali pa hodim bos po čudežnih biotopih, da lahko čutim koreninice pod stopali. Na ta način se naučiš komunicirati z rastlinami … No, vsaj do te mere, da veliko bolje veš, kam stopiti, da jih ne boš poškodoval. Če nimaš tovrstnega spoštljivega odnosa do narave, ti ne more predati svojih globljih skrivnosti.

Čudovito! Kako lepo ste to povedali. Del dokaza sintropije pa se vam je po drugi strani utrnil »v kozmičnem miru budističnega samostana na Šrilanki«.

Res je, tam sem bil en mesec. Pa tudi po mnogih drugih samostanih, recimo raznih ašramih v Indiji. Te izkušnje so mi dale tako veliko! Med drugim samozavest za nadaljnje raziskovanje – torej notranjo trdnost, da sem lahko kljuboval dominantnim tokovom znanosti. Najbolj pa mi je koristilo, da sem nekaj mesecev bival pri Kumarasvamiju, ki je bil tisti čas eden največjih modrecev v Indiji. Pri njem sem se naučil kreativne vizualizacije. In ko sem osvojil to, se nisem več oziral nazaj.

Da niste samo še en ezoterik s košem visokoletečih besed, pričajo tudi vaši poslovni uspehi. Če prav razumem, ste med drugim izumili nov tip motorja za pogon električnih vozil?

Drži, na podlagi mojega uvodnega izuma je nastal elektromotor, ki se vgradi neposredno v kolesa električnega vozila. Tako da vozilo sploh nima več centralnega motorja, temveč ga poganjajo kar kolesa. S tem odpade marsikaj, kar se rado kvari – recimo sklopka in vsa druga mehanska transmisija. Vozilo je zato lažje in energijsko učinkovitejše. Pa tudi občutno varnejše, saj se vsako kolo posebej prilagaja razmeram na cestišču. Po svetu jih zelo učinkovito trži firma Elaphe, s katero delam od samega začetka.

Ampak ta firma je nastala že pred sedemnajstimi leti. Kako to, da ob vseh naštetih prednostih večina električnih avtomobilov po svetu še nima vgrajenih vaših motorjev?

Ker je avtomobilska industrija tako nezaupljiva do novosti. Da ne bo pomote: saj naši motorji že poganjajo avtomobile – le da za zdaj samo v sklopu manjših proizvodnih serij. Torej jih še ne vgrajujejo v serije, ki obsegajo po sto tisoč vozil in več. A počasi nam uspeva marsikoga prepričati, da bo direktni pogon v prihodnosti prevladal v vsej industriji.

Osebno ste se že zdavnaj uveljavili predvsem na Japonskem. Slišal sem, da naj bi vam, če se preselite k njim, ponujali celo hišo z vrtnarjem in kuharjem. Je to res?

(smeh) Spet ni čisto tako. Je pa pri vsem skupaj spet tudi zrno resnice! Res sem veliko hodil na Japonsko, kjer so jih zelo zanimale aplikacije nekega drugega mojega izuma – in sicer elektromotorja za direktni pogon robotov.

Vaši motorji dejansko že poganjajo cel kup robotov, kajne?

No, poganjajo jih motorji, ki so nastali na podlagi mojega uvodnega izuma. Japonci so potem vse skupaj prilagodili svojim potrebam. Če jim pogon namestiš v zglobe rok in nog, se lahko roboti namreč premikajo veliko hitreje in učinkoviteje. Kakorkoli, te motorje danes zelo uspešno trži neka japonska firma. Njen direktor mi je pred časom res predlagal, da bi se kar preselil na Japonsko, in dodal, da bi mi v tem primeru priskrbeli tako hišo kot ženo. Je pa res, da je to dejal z nasmeškom, tako da je zelo možno, da se je vsaj napol šalil.

In zakaj niste šli? Zakaj niste sprejeli zanimive ponudbe?

Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 35, 29. avgust, 2023.