Žan običajno trenira v fitnes klubu, ki pa ga je pred kratkim moral zamenjati. Iz javnega kluba se je vpisal v zasebnega, kjer ga ne nadlegujejo oboževalci. »Na napravi za potisk z nogami sem delal s slušalkami, zadihan, preznojen, ker je to težka vaja, ko je prišel k meni model, ki je takoj želel z mano posneti video za svojo babico. Pojasnil sem mu, da se mi lahko najprej predstavi, potem pa sem še povedal, da ni vedno pravi trenutek, da snemam videoposnetke. In je bil tip čisto v šoku in užaljen! Na koncu sem se mu jaz čez dva tedna opravičil, ko sem ga spet videl, in mu še enkrat pojasnil, da z veseljem posnamem video za njegovo babico, ampak ne na treningu. Pa je bil še kar užaljen! Na vsakem treningu sem delal od dva do tri selfije. Zame je odnos z oboževalci pomemben, kjerkoli jih srečam, so pa trenutki, ko nisi razpoložen ali res ni pravi trenutek. V zasebnem fitnesu nas je po deset hkrati, v komercialnem pa nas je bilo tudi več kot sto,« pojasni.
Samotar
Seveda ga tudi na sprehodu po Ljubljani prepoznava vedno več ljudi, a pravi, da ga to ne moti, saj so njegovi občudovalci običajno uvidevni. Včasih pa se je zelo obremenjeval s prepoznavnostjo. »Potem pa sem se nenadoma zavedel, da je to cena tega, kar najraje počnem. Pri 16-ih mi to še ni bilo jasno. Takrat sem bil introvertiran, in ko so se ljudje želeli ob sedmih zjutraj na avtobusu fotografirati z menoj in cvilili zraven, sem se želel skriti v jamo. Vedno sem bil takšen, da sem potreboval mir in se umikal. Že na splošno sem samotar. Okoli sebe imam prijatelje, s katerimi tudi poslovno sodelujem, recimo v skupini ali produkciji. Umiki od vsega tega so zame treningi, dopust, hribi, pa seveda domači Lenart, kjer imam še največ miru. Po eni strani sem ponosen, da imam tak vpliv, glas, in želim vedno predstavljati najboljšo verzijo sebe. Čeprav je to po eni strani velik privilegij, pa je gotovo to zame tudi pritisk. Nihče od nas ni mentalno ves čas v najboljši formi. Kot javna oseba, ki gre na oder, na intervju, pa tega ne smeš pokazati. Zato je še toliko pomembneje, da imaš pravi krog ljudi, s katerimi se lahko tudi o tem pogovoriš,« pravi Žan.
Odkar je bolj toplo vreme, Žan ne hodi samo v fitnes, ampak gre vsaj enkrat na teden čez Grad in tam trenira na prostem. Na Ljubljanski grad se odpravi po Gornjem trgu, saj je ta pot čisto ob njegovem domu. Na poti srečamo več kužkov in prav vsakega Žan prijazno pozdravi in poboža. Zagotovo bi si tudi sam kakšnega omislil, ampak je tako rekoč ves čas zaposlen, njegovo delo pa zahteva tudi veliko odsotnosti, zato je jasno, da bi pes trpel.
Med hojo na Grad ima v ušesih slušalke, saj rad posluša glasbo, intervjuje ali – še najraje – podkaste. »Glasbo itak poslušam ves čas, zato med treningi izkoristim priložnost in izberem kaj bolj vsebinskega,« pravi.
Na grajskem griču je del, kjer je pot položna. Tam Žan kakšnih pet minut teče – v eno smer šprinta, v drugo hitro hodi nazaj. To je zelo dobro za kondicijo, kar lahko pove po devetih letih, odkar je začel bolj skrbeti za telo, kar se vidi že na prvi pogled. Nikoli sicer ni imel trenerja, razen ko je treniral borilne veščine, pač pa se je vadbe učil iz posnetkov na spletu, pa tudi nekaj prijateljev ima, ki so na tem področju zelo podkovani in so mu pomagali z nasveti. Čeprav je na grajskem hribu zunanji fitnes, Žan raje na sončni jasi naredi nekaj razteznih vaj, malo pa tudi meditira. Meditacija je zanj – od izgorelosti dalje – strašno pomembna, tako da ni dneva, ko ne bi vsaj pred spanjem od 15 do 20 minut meditiral.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 29, 18. julij, 2023.
