Svetu, predvsem pa tistim, ki se po več desetletjih zakona odločijo za ločitev, v njej sporoča, da vsi najboljši še niso poročeni in da je možno najti srečo v partnerstvu tudi v zrelih letih. Sama se je pred nekaj meseci drugič poročila. Tokrat s človekom, ob katerem je srečna, da sta se našla.
»Ob njem čutim drugače, kot sem čutila pred slabimi tremi desetletji, ob svoji prvi poroki. Takrat so me obhajali dvomi, ki jih nisem razumela, zato sem jih odrivala in zanikala. Danes jih razumem in tokrat jih ni,« pravi.
Knjigo je napisala, da bo tistim, ki se po ločitvi znajdejo pred enakimi izzivi, v pomoč in spodbudo, predvsem pa jim želi vzbuditi upanje, da je vse mogoče. »Tudi če so za nami neuspešen zakon ali neuspešne zveze, dolgotrajne ali kratkotrajne. Danes je nov dan.« A si pri tem ne dela utvar, da bo s Kupidovo puščico sreče zadela v srce vsakogar, ki vztraja v nesrečni zvezi. »Ne mislim, da lahko z zamahom čarobne paličice odpihnem dejstvo, da ljudje svoj čas (in dejansko tudi svoje življenje) zapravljajo za napačne ljudi in brezizhodne odnose. Mogoče sem samo slepa kura, ki je našla svoje zlato zrno in zdaj srečno kokodaka, medtem ko udobno čepi v svojem gnezdu. Verjamem pa, da če je uspelo meni, ki po mnenju prijateljice nisem bila lahek primer, lahko uspe še marsikomu drugemu.«
Pa kaj potem, če so kremšnite razprodane!
Bojca se je že sredi svojih dvajsetih let seznanila z urbanimi legendami, kot je »vsi najboljši so že oddani«. Najpogosteje pa je to slišala po ločitvi. »To mnenje je postalo že skoraj mantra.« Spraševala se je, katere srečnice so na življenjski loteriji zadele »vse najboljše« in zakaj nje ni bilo med njimi. »Zdi se mi, da to mnenje nekako pritlehno sugerira, da tako ali tako nima smisla in da se je najbolje kar sprijazniti, pobrati kakšen ostanek in biti hvaležen, da si ga sploh še dobil. Ker, in zdaj sledi še druga takšna mantra, zaradi katere bi se včasih najraje kar takoj vpisala med večno samske: 'Kdor izbira, izbirek dobi.' Ne vem, katero mnenje je hujše in škodljivejše, če ga jemlješ resno in dobesedno. Pa kaj potem, če so kremšnite razprodane! To, kar je najboljše za drugega, ni nujno najboljše tudi zame. Vsak ima svoje 'najboljše'. Zato tega ne more kar zmanjkati. To je tako kot v slaščičarni: lahko zmanjka kremšnit, ali čokoladne torte, ali princesk, ali zamorčkov, ne more pa zmanjkati kar vseh sladic hkrati … In če je moja najljubša sladica čokoladna torta, me razprodani zamorčki prav nič ne ganejo,« razmišlja sogovornica, ki verjame, da nikoli ni prepozno, pa če smo stari trideset, štirideset, petdeset, šestdeset ali več let, da bi našli svoje prvo, drugo ali naslednje »najboljše«. Sama je živ dokaz za to. Na svojega »najboljšega« je naletela pri zrelih petinpetdesetih.
Kako ji je uspelo? Preberite si v nadaljevanju prispevka v reviji Jana, št. 19, 09. 5. 2023.
