Danes 22-letna Masayah je pri 18 sama oskrbovala umirajočega očeta in se spopadla z birokracijo, ki ji ni dala miru. Poleg vsega je bila takrat v četrtem letniku petletne računalniške šole in kljub ogromnim zaostankom ji je uspelo doseči same petice, saj je to pomenilo 20 evrov višjo štipendijo.
Na to nenavadno ustvarjalko sem postala bolj pozorna, ko mi jo je omenil in zelo pohvalil dr. Igor Saksida, s katerim sta ustvarila projekt uporniške poezije H2SO4. Njena lanska uspešnica Ni panike mi je strašno všeč in strinjam se s komentatorji, ki pod novim videospotom pišejo, da je dvignila raven na naši sceni. Zdaj to še potrjuje z novim albumom Zavedno, ki ga bo 12. maja predstavila v ljubljanskem Kinu Šiška.
Res je impresivno, da ste začeli ustvarjati že pri desetih letih.
Že kot otrok sem bila pobudnica pri kulturnih prireditvah in sem vedno poprijela za vodilni del. Spomnim se igrice Žabji princ, kjer sem seveda igrala princa. Bilo je zadnji dan vrtca, zunaj je žgalo, jaz pa sem vsa srečna skakala po betonu, ker sem bila glavni lik – tako pripoveduje mama. V osnovni šoli sem bila zaradi fantovskega sloga sicer malo izobčena, ampak mi to ni toliko pomenilo oziroma ni vplivalo na zavedanje o tem, kdo resnično sem. Vedno sem naglas povedala, da sem bolj fantovska. V osnovni šoli sem sicer še skrivala, da so mi všeč punce …
So vas zafrkavali?
Koga pa v osnovi šoli ne zafrkavajo? Dogajalo se je, da mi je kdo prišel nasproti po stopnicah, me odrinil z ramo in rekel, da sem transvestit. Že takrat sem si zabrila pol glave, bila sem upornica. Zanimivo je, da je bila moja najboljša prijateljica zelo ženstvena. Ušpičili sva vse sorte. Tudi starejšega brata sem imela na isti šoli, ampak je bil že v srednji, ko sem prišla na razredno stopnjo. Moj brat je zelo pameten, tako da so učitelji imeli pri tistih manj ustvarjalnih predmetih zame mogoče malo previsoka pričakovanja. Sicer pa sta tudi moja sedanja punca, osebna oblikovalka in stilistka Tia Krašovec ter režiser mojih spotov Luka Jurinčič hodila na isto osnovno šolo, samo malo pred mano. Bila sta ena redkih, ki se nista spravljala na mlajše. Jurinčič je že takrat delal celovečerni film in se je marsikdaj potegnil zame. Ponudil mi je tudi vlogo v filmu, in to je za moje sovrstnike pomenilo, da sem sprejeta med starejšimi otroki – kar je v osnovni šoli simbol nekega zavetja. Problem je nastal, ko so starejši postopoma odhajali s šole.
Zakaj niste spremenili svojega videza, če ste imeli zaradi tega težave?
Potem bi bili pa vsi enaki. Kaj bi bilo edinstvenega pri posamezniku, če bi bilo tako? Že v osnovni šoli sem pisala dnevnik. Še zdaj ga, ampak bolj poredko. No, zdaj lahko berem zapise za nazaj in pričajo o tem, da sem imela nočne more zaradi ustrahovanja in zaradi strahu, da bi kdo izvedel, da sem gej. Z videzom sem malo potrjevala, malo pa tudi še prikrivala spolno usmerjenost – vse do očetove smrti sem si, na primer, še ličila oči. S tem sem prenehala, ko sem se vsak dan v šoli ubadala s tem, ali se vidi, da sem med odmori jokala.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 19, 09. 5. 2023.
