Če bi še malo čakala, morda ne bi več zmogla s svojimi od bolezni skrivenčenimi prsti prijeti kozarca in brez pomoči spiti smrtonosnega koktajla, ki se ga je tako veselila. Nismo verjeli, da se zares poslavlja, saj je še nekaj tednov, pravzaprav nekaj dni pred potovanjem v večnost medijem pojasnjevala, da bi morali možnost dostojanstvene smrti imeti tudi v Sloveniji. Nastopala je z urejeno pričesko, lakiranimi nohti z bleščečimi kristalčki in večnim nasmehom, njene misli so bile jasne in ostre kot britev. Sporočilo je bilo na dlani: pred očmi javnosti sem si priborila dostojno slovo od življenja, zdaj pa se borite še vi za svoje!
Nekega dne ne bom več zmogla
Z Alenko sva se pogovarjali pred leti, ko je že imela skoraj urejene papirje za asistirani samomor v Švici. Zelo natančno mi je opisala, kako to gre, kako dolg je postopek, kako naredijo vse, da bi si kandidat za smrtonosni koktajl premislil, celo posnetek zob hočejo, da bi preprečili zamenjavo s kom drugim, ki morda nima vseh potrebnih potrdil in dokazil. Zelo težko je bilo razumeti njeno željo po pomoči pri samomoru, ko pa je bila tako radoživa, nasmejana, duhovita, urejena in iskrivih misli. Takrat še ni bila na berglah, z možem sta še plesala, veselili so se je na številnih družabnostih. »Pa ne bo več dolgo tako,« je vzdihnila.
Že od rojstva je živela z neozdravljivo boleznijo, polisaharidozo tipa 4, ki povzroča razkrajanje kosti, sklepov in hrustanca, s tem pa hude bolečine. Enako bolezen je imela tudi njena mlajša sestra, umrla je pred leti, vendar zaradi drugih težav. Alenko Čurin Janžekovič smo velikokrat spraševali, kakšna je bolečina, ki ji greni življenje, saj ni o tem nikoli kaj veliko govorila niti pisala v knjigi Sam bog naj jo bere, ki je izšla nedavno. Na misel mi je prišlo, da najbrž sploh ne ve, kakšno je življenje brez bolečine. »Posvojila sem jo,« je rekla večkrat smeje in se že zelo zgodaj odločila, da si ne bo pustila uničiti življenja, ki se ji ponuja kljub bolezni, ki ji je dopustila zrasti le do 140 centimetrov. Igrala je na klavir, postala je priljubljena učiteljica glasbe, in ko ni več zmogla dela z živahnimi otroki, je postala ravnateljica. Poročila se je s 17 let starejšim Milanom, še po 40 letih skupnega življenja sta oba zatrjevala, da sta našla ljubezen svojega življenja. S seboj je pripeljal hčerko iz prejšnjega zakona, in ta je, kasneje skupaj s svojim možem, postala Alenkina družina. Ta jo je tudi spremljala na zadnjo pot.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 14, 04. 04. 2023.
