Tereza Vuk je kot glavna junakinja romana. Rodila se je v dobro situirani družini, vse ji je bilo na razpolago, za nameček je na svet prišla kot prava lepotička, pa še genialka. Ampak že v zgodnjih najstniških letih je raje kot v šolo hodila po zabavah in si privoščila vse, kar je bilo na voljo. Do polnoletnosti je bila že na odvajanju, pozneje celo dve leti v tujini, tam se je takoj naučila nekaj tujih jezikov. Danes ima 46 let in ne dobiva prav pogosto komplimentov, da je (še) vedno videti sijajno. Droge in alkohol so pustili tudi vidne sledi. Ampak Tereza, ki je po naših normah v življenju zašla, zdaj že vrsto let navdušuje bralce s kolumnami, izdala jih je tudi v dveh knjigah. Pred kratkim je pri Beletrini izšel njen prvi roman Zakaj ima moj hudič krila. Tako kot niso vsi zdržali na predstavitvi, saj Tereza ne varčuje s kletvicami, tudi omenjeni avtobiografski roman ni za vsakogar. Tereza je brutalna, tudi nesramna in egoistična. A hkrati se pod sočnim, barvitim pisanjem skriva globina, zaradi katere boste gotovo razmišljali tudi o svojih življenjskih odločitvah. Ja, Tereza je gotovo najbolj neobičajna pisateljica, ki tudi z jezikom podira tabuje, saj piše v svojem pogovornem jeziku, zato tudi v tem pogovoru nismo vsega spremenili v knjižno slovenščino. Ker to potem ne bi bila več Tereza. Jezikovno občutljivejšim se opravičujemo.
Neka bralka vam je rekla, da je navdušena nad knjigo in da zdaj ve, da nikakor ne sme po vaših poteh. Kaj pravite na to?
Ja, da je pametna. (nasmešek) Ampak tudi jaz sem. In torej – katera pot je prava? Seveda se mi zdi fajn, da nekdo zaradi mojih for dojame, da tako pa že ne bo zavrgel življenja. Ampak vse to je nepomembno. Pišem o svojem življenju. Če bo kdo zaradi tega zabluzil ali se našel, njegov problem. Njegov lajf ni Terezin lajf.
Ste vi v življenju torej zabluzili ali ne?
Kaj sploh pomeni »v življenju zabluzit«? Sem zabluzila jaz, ker se mi je zdel trezen lajf vedno dolgčas, ali so tisti, ki imajo familije in gledajo iste ksihte do konca lajfa? Težko reči, kaj pomeni zabluzit življenje. Ne bi ravno rekla, da sem tako zabluzila, če me bodo za forever brali v NUK-u.
Ko opisujete svoje dogodivščine, se zdi, da ste po svoje zadovoljni, ker ste imeli burno življenje, po drugi pa se čuti veliko razočaranje, žalost … Koliko je bilo v resnici veselja, žura? In koliko žalosti?
Sem pač klasičen strelec po horoskopu. Samo dajte mi vse, ne me omejevati, pa ne družine in podobno. Zadovoljna? Dolgčas mi gotovo ni bilo. Razočaranje in žalost? Kot vsak v življenju sem tudi jaz to občutila. Ampak potem mi povejte, ste vi s svojimi hišicami, mačkami, ograjicami in perfektnimi otroki zadovoljni? Če ste, samo kapo dol.
Rekli ste mi, da ne morete trezni prenesti življenja. Kako to?
Občudujem ljudi, ki to življenje prenašajo trezni. Mogoče smo se eni ljudje res rodili na napačnem planetu. Ali pa nam res toliko bolj brni po mozgu, da vedno iščemo nekaj več. Bodi kot Lojzka. Bodi kot Lojze. E, vidiš, tu mene zaboli srce, pa raje spizdim na Mars. Pa magari s substancami.
V knjigi opisujete, da so vas starši poslali tudi v tujino, da bi se pozdravili. Ampak povsod ste prišli do droge in alkohola. Mislite, da bi se lahko ozdravili odvisnosti, če bi bili nekje, kjer se tega ne dobi? Ali pa bi bilo po vrnitvi spet po starem?
Življenje me je že davno nekaj naučilo: kamorkoli greš, neseš sebe s seboj. Zamenjati okolje je kratkoročna rešitev. Poskusiš biti drugačen, ampak v sebi si zares enak. Če ne bi bilo, kaj bi bilo? Potem se naredi, da je ... Če ti ne bi imela za jesti, bi kar omahnila ali bi si nekaj našla? Če mene vprašaš, mi v glavi dela še predobro. Samo ljudje so pač naučeni živeti po učbenikih. In potem so mene imeli za čudaka in sem se prepričala, da meni nekaj ne štima v glavi. Pomota! Njim ne štima. Jaz sem samo posebna. Sicer mi je hotel en psihiater napisati diagnozo manična depresija, pa sem mu rekla, naj tiste tablete, ki jih hoče kao meni dati, kar sam poje, ker ima očitno dosti stvari sam s sabo za razčistit. Potem sem ga pa še v knjigo fuknila. In kdo je zdaj tu nor?
Kako to, da ste pri psihiatru tablete zavrnili, po drugi strani pa ste jedli vse mogoče druge tabletke?
Ker si sama sebi določam terapijo. Pa že uf let ni nobenih tablet. Gandža (marihuana, op. a.) pa pivo, to je najboljše zdravilo.
Podatki kažejo, da vse več ljudi ne zdrži brez antidepresivov ali pomirjeval. Zakaj nam je tako težko živeti?
Ne maram tablet. So preveč »downerji«. Ampak če komu pomagajo, super. Težko je živeti samo ta pametnim. Ta glupim vse štima. Sem hotela to dopovedati psihiatru, pa je takoj novo rundo tablet napisal. (smeh)
Imate kakšno razlago, zakaj se tako bojimo smrti?
Če bi vedela, kaj bo potem, bi mogoče že bila obešena. Ampak jaz vem, da je potem samo en nič. Nič za vedno. Vedno in vedno. Kako bedno je pa to? Ker nikoli ne bo nič več, nikoli. Kakor je zdaj bedno, še vedno mislimo, okej, se bom jutri zbudil, pa bo še bolj bedno. Takrat pa ne bo več zbujanja. Zgniješ pod zemljo. In veš, kaj me najbolj moti? Da ne bom videla po FB, kako mi bodo najlepše na drugi strani zaželeli ravno tisti, ki me videti ne morejo. Tu je njihova zmaga.
Imate morda kak nasvet za starše, ki jih skrbi, da ne bi njihovi otroci živeli preveč podobno vam?
Ne, nimam. Prav nimam. Sami naj se znajdejo. Želeli ste, imate! Če se odločiš imeti psa, boš tudi ti njegov drek za njim pobiral.
Celoten intervju si lahko preberete v reviji Jana, št. 10, 7. 03. 2023.
