»Škofja Loka je najlepše mesto v Sloveniji, sploh za nas, ki že vse življenje živimo tu. Vse je kot na dlani, mestno jedro obkroža narava, pa še ljudje so prijazni. Prva leta svojega otroštva sem preživela v najožjem središču, tam smo se vsi poznali in skupaj igrali, v odraslosti pa sem si gnezdo spletla nekaj sto metrov proč,« začne svojo zgodbo oblikovalka, ki jo je mama rodila pri komaj šestnajstih letih, ko je bila sama še skoraj otrok in ni bila sposobna skrbeti zanjo. Sprva sta živeli pri babici in tam ji je bilo zelo lepo, saj je bila babica dobra in ljubeča ženska. Imela je tudi občasne stike z očetom, ki je imel drugo družino, vendar je Jasmina redno hodila tja, pa tudi za rojstne dneve in praznike jo je vedno čakalo darilo. Jasminina mama si je čez nekaj let našla novega partnerja in takrat se je za vse začel pekel.

Vsi obrazi pekla. »Do petindvajsetega leta je eno za drugo rodila še tri hčerke. Že kmalu je bilo ljubezni konec, naši dnevi so bili obilno začinjeni z zmerjanjem, preklinjanjem, psovkami, udarci. Očim je bil res peklenski. Karkoli sem naredila ali pa tudi ne, sem bila vedno ozmerjana in tepena. Bila sem zapuščen otrok. V šolo sem hodila brez vsega. Spominjam se, kako sem s kruhovo sredico brisala črte od svinčnika, ker nisem imela radirke. Tudi zvezkov, učbenikov in drugega ne, saj za to ni nihče poskrbel, pri naši hiši namreč nikoli ni bilo denarja. Vedno so govorili, da sem socialni problem, vendar ni nihče nič ukrenil. Včasih je bilo kruto poslušati zbadljivke drugih otrok, a si tega nisem toliko jemala k srcu, še posebej ker niso vedeli, kaj se dogaja pri nas doma, temveč so videli le zunanjo sliko tega, česar nisem imela,« pripoveduje brez grenkobe. Pri njenih dvanajstih letih pa je očim dobil čudno idejo, da ji je vrata meter in pol krat dva metra velike sobice, v kateri je imela le posteljo, radio in ubogo omaro, zabil z žeblji, da ni mogla v preostale prostore v hiši. Vanjo je lahko lezla le skozi okno. Kadar pa jo je tam iskal in če je ni bilo, je svojo jezo obilno podkrepil z udarci. Umivala se je v šoli, k dvema sovrstnicama pa je pogosto hodila na kosilo. Hudo ji je bilo pri trinajstih letih, najobčutljivejših za deklice, ko je dobila prvo menstruacijo, saj ni imela ničesar, da bi si pomagala. Nikomur ni govorila o svojih stiskah, pa se nihče niti ni zmenil za to. Kaj šele da bi se vmešal in kaj ukrenil. Čeprav so vsi vedeli, kaj se dogaja.

»Prijateljice, ki so živele v urejenih družinskih razmerah, so bile pogosto jezne name, ker o svoji mami nisem govorila z zamero, jezo, prizadetostjo, niso razumele, zakaj jo opravičujem. Vendar preprosto ni znala ravnati drugače. Bila je žrtev nasilja, stara je bila 25 let, ni znala najti izhoda, upala je, da bo enkrat bolje. Tudi ona je naokoli pogosto hodila z modricami, vendar se ni znala učinkovito soočiti s tem in rešiti. Ko sem bila starejša, sem ji pomagala, da je šla v varno hišo in se distancirala od vsega. Naučila sem se, da nikoli ne smemo obsojati ljudi, ki se znajdejo v taki situaciji. Tako lahko je nekoga obsoditi, bi pa bilo veliko lepše, bolje in učinkoviteje, če bi jim pomagali. Ljudje vedno delajo po svojih najboljših močeh. Če bi zmogli in znali drugače, bi verjetno tako tudi ravnali. Če bi moja mama hotela proč, bi zagotovo dobila nove batine. Sama sem šla velikokrat prijavit očima, ko me je pretepel, a se ni zgodilo nič. Tudi moj oče je ukrepal, a je vse nekako razvodenelo,« pove Jasmina, ki je veliko noči prespala zunaj, saj jo je očim tudi zapiral ven. A se ljudem ni zdelo nič čudno, ko so jo ob šestih ali sedmih zjutraj, ko so hiteli v službo, videvali samo na cesti. Preprosto so šli mimo po svojih opravkih, pravi.

Odrešilna kraja. Nekega dne, stara je bila trinajst let, ko je noč spet preživela zunaj, je premražena do kosti s sosedove vrvi za perilo vzela tri puloverje. Oblekla se je in šla v šolo. Tam so otroci opazili, da nima svojega puloverja, jo zatožili učiteljici in obtožili kraje. Učiteljica je ukrepala, poklicala je kriminalista in šli so domov. »Takoj sem vedela, da je nekaj hudo narobe, saj sem lahko vstopila skozi vhodna vrata in ne skozi okno, kot sem morala tako dolgo prej. Kriminalist je bil zelo strog in tako se je začel odvijati klobčič. Nekaj mesecev sem še ostala doma, nato pa so me poslali v Višnjo Goro, in tam se mi je odprl nov svet. Začela sem živeti. Ni me bilo več strah, da bom lačna, da me bo kdo tepel, da me bodo zapirali ven. 

Več v reviji Jana št. 11, 15.3.2022