Kako vi dojemate ženskost, feminizem?
Živimo v času in v družbi, ko ni težko povedati stvari naglas, ampak je težko v morju misli, konceptov, podob in izjav biti slišan. Veliko bitk za enakopravnost se bije sočasno. Ne samo med spoloma. Precej zapleteno je postalo. Po drugi strani pa je razburljivo, da smo priča spreminjanju sveta na toliko načinov. Dejansko v nobenem obdobju nismo imeli več pravic, kot jih imamo danes. Seveda niso pravilno porazdeljene, a vendarle. Vse to smo že dosegli, pa še nismo niti blizu zares pravičnemu svetu. Smo pa na pravi poti. Večino časa. Žensk ne razumemo več kot homogeno kategorijo. Ni enako, ali si ženska v Sloveniji ali v Somaliji. In povsod je veliko težje, če si invalidka. Mlada ženska ima veliko večjo družbeno vrednost kot stara. Še zmerom je v mnogih krajih sveta več vredno življenje bele kot temnopolte ženske. Izobrazba ni povsod enako dostopna in trg dela je ponekod v najrazvitejšem svetu odkrito diskriminatoren do žensk. Pa tudi v najbolj emancipiranih okoljih še zmerom nismo popolnoma ponotranjili enakosti, nenehno se borimo in se nenehno bojimo, ker pravice lahko tudi izginejo. Krizna obdobja pa nasploh hitro poglabljajo neenakost. Zato se je treba boriti za različne cilje na različnih koncih. Vsako majhno dejanje, ki spreminja svet na bolje, razumem kot feministično. Ne glede na to, ali ga naredi moški ali ženska.
Si ženskeznamo vzeti svoj prostor; kaj bi se lahko še spremenilo na bolje? Se to dogaja? Kaj bi bila po vašem najboljša rešitev? Kako priti do nje – z uporom, glasnostjo, po moško?
Res me veseli, da se počasi poslavljamo od ideje o boju za pravice žensk kot boju proti moškim. Zelo blizu mi je misel, da morata spola skupaj napredovati, da se bo svet zares spremenil. Angažirane feministke vse bolj opozarjajo na izobraževanje fantov. Feministični sinovi so ključ za drugačen svet. Opažam, da generacije, ki prihajajo za mano, mnogo bolj sproščeno sprejemajo koncepte kot na primer nebinarno deljenje spolov in fluidna spolna identiteta. Moja generacija je prišla do točke, ko si nihče več ni želel biti moški ali ženska na način, kot so to bili njegovi starši. Nove generacije imajo že mnogo bolj samosvoje ideje, kako bi ta svet moral biti urejen. In veliko bolj razvite radarje za nepravičnost. Občudujem jih. Mislim, da se največje spremembe lahko dosežejo z izobraževanjem in dostopnostjo trga dela. Dekletom in ženskam je samo treba dati priložnost. Napor, ki ga je čutila moja generacija žensk, da pride do priložnosti in se izkaže, je utrujajoč. Da ne govorimo o tistih pred nami. Preveč pameti, talentov in energije je šlo v nič. Pomislite, kaj vse bi svet že znal, če bi že ves ta čas izobraževali še drugo njegovo polovico.
Več v reviji Jana št. 10, 8.3.2022
