Rojena Ljubljančanka, ki jo zadnje čase vedno bolj vleče na Obalo, je kot dekletce z občudovanjem zrla v prodajalce sadja na tržnici in napovedovala, da bo to njen poklic. V njeni družini, kjer je najmlajša od štirih otrok, je seveda glede tega nihče ni jemal resno. Zaradi zgleda starejših in neznanske radovednosti se je izjemno zgodaj naučila brati in do danes ni nehala. »Doma so rekli, da če ne berem knjig, berem nalepke na vloženih kislih kumaricah. Staršem se je zdela izobrazba zelo pomembna, zato je bilo samo po sebi umevno, da smo vsi nadaljevali študij na fakulteti. Hvaležna sem jim, čeprav finančno ni bilo lahko, saj je bil dolgo zaposlen le oče.«
Šola – njen drugi dom. Psihologija se ji je že od nekdaj zdela zanimiva, vedno so jo zanimali ljudje in medsebojni odnosi jo zanimajo še zdaj. »Zato tudi tako rada odgovarjam staršem, ki so se kakorkoli znašli v stiski. To, da poiščejo pomoč, se mi zdi znak njihove želje po spremembi na bolje. Najbolj sem zadovoljna, kadar skupaj dosegamo napredek. Prepričana sem namreč, da imajo starši svoje otroke radi in jim želijo le najboljše, a včasih pri tem ne uberejo prave poti.«
Delo psihologinje na šoli ji je pisano na kožo in kljub drugim ponudbam že 37 let ostaja zvesta Osnovni šoli 8 talcev Logatec, kjer se v krasnem kolektivu počuti kot doma. »Pri svojem delu sem uvedla kar nekaj načel vedenjsko–kognitivne terapije in ugotavljam, da so se lepo prijela. Otroke imam rada in uživam pri delu z njimi, želim, da so opaženi, ljubljeni in pohvaljeni, prav tako imam rada delo s starši. Zadnje čase se nekoliko razrašča vsedopuščajoča vzgoja, ki otrokom kljub dobrim namenom ne prinaša nič dobrega, nekateri starši imajo težave pri postavljanju meja, največja težava pa se mi zdi prepuščanje otrok pametnim telefonom in računalniku, veliko staršev ima težave pri omejevanju časa, preživetega z elektronskimi napravami.«
Nosečnice. Po diplomi iz psihologije je na medicinski fakulteti končala podiplomski študij pedopsihiatrije, pod okriljem Kemplerjevega inštituta iz Nizozemske pa usposabljanje iz družinske terapije, opravljen ima tudi študij vedenjsko-kognitivne terapije. Je avtorica treh knjig: Izziv poroda, Poporodni izziv in Izzivi sodobne vzgoje. Nosečnice so postale njena strast v njeni prvi nosečnosti. Leta in leta je vodila tečaje priprave na porod, na tem področju je bila med pionirkami v Sloveniji. »Včasih sem sicer naletela na omalovaževanje, da je to eno samo kompliciranje, saj otrok tako ali tako na neki način pride na svet, meni pa sta se zdela nosečnost, porod in potem poporodno obdobje nekaj tako posebnega, da nisem mogla kar zamahniti z roko. V teh tečajih se je pretakala tako pozitivna energija, da jo še sedaj čutim. In ena od mladih mamic mi je povedala, da so jo na porodu vprašali, ali je hodila na mojo pripravo, češ da se to prepozna po predajanju toku poroda in sodelovanju s telesom, s svojo notranjo modrostjo. To se mi je zdelo imenitno.«
Čaroben čas zase. Njena otroka sta že odrasla, tudi hčerka piše, ukvarja se s scenariji, končala je etnologijo. Sin dela in živi na Dunaju, doštudiral je klasično kitaro, kasneje še kompozicijo in je zdaj profesor na tamkajšnji akademiji. »Za petdeseti rojstni dan sem dobila skladbo z naslovom Carpe Diem, ki je tudi moje osebno življenjsko vodilo, in mislim, da mi ni treba opisovati, kako sem se cedila, ko sem jo na koncertu popolnoma nepričakovano slišala. Njegova srčna izbranka je japonska violinistka in neznansko srečna sem, kadar ju vidim igrati v duetu.«
Z možem, ki je ravno tako psiholog, prav ta mesec praznujeta štirideseto obletnico poroke. »Saj pridejo kdaj dnevi, ko bi človek partnerja utopil v žlici vode, kot se reče, a ob njem sem srečna in v teh letih nisem srečala nikogar, ki bi mi bil bolj všeč. Vem, da sva imela pri najini zvezi srečo, res pa je, da sva v odnos tudi stalno vlagala. Ko sta bila otroka še majhna, sva imela ritual sobotnega večernega odhoda v kino in kakšne hitre pijače ali sprehoda pred tem. Čas zase je bil čaroben!«
V našo revijo jo je povabila naša nekdanja sodelavka Tina Horvat in med nami se dobro počuti. »Vem, da se bo slišalo pocukrano, ampak ste čudovit in čvrsto povezan kolektiv, vidi se, kako pri vas velja rek 'vsi za enega, eden za vse.' Delate s srcem, v raziskovanje se zagrizete in prebijete do resnice. Ponosna sem, da sem lahko vaš del, in z veseljem odgovarjam na vprašanja o vzgojnih in tudi drugih težavah, s katerimi se srečujejo starši.«
Še malo več o Evi
Najboljše, kar se mi je zgodilo v življenju: Družina. Moja hvaležnost je posredno povezana tudi z moževo nesrečo, ko ga je na skupnem kolesarjenju presenetila srna in sem ga našla na tleh, krvavega in nezavestnega. V izolski bolnišnici je kar nekaj časa nihal med življenjem in smrtjo. Kaj je lepega na tem? To, da je ozdravel, kar ni bilo samo po sebi umevno, in to, da sem se še bolje zavedela, koliko pomeniva drug drugemu.
Obožujem: Branje, pljuskanje morja, sončne zahode in napihljive pripomočke za v vodo, kavo in rdečo bravo, ki mi predstavlja energijo in svobodo.
V moji kuhinji ne smejo manjkati: V hladilniku jogurti, skuta, sir, jajca in solata, na mizi pa šopek svežih rož ali vsaj en cvet za lepši dan.
Najboljši nasvet moje mame: Na fakulteti je bil za mnoge največji izziv izpit iz statistike – zaradi profesorja, ki je rad povzdignil glas, ozmerjal prisotne, predvsem pa užival, kadar je komu tako sesul samozavest, da se je zlomil. Kasneje mi je bilo jasno, da s tem rešuje osebne probleme. Večer pred izpitom sem se tresla od strahu, a mi je mama rekla: Ko prideš tja, si reci le, tudi on je v gatah! Študirala si, vem, da znaš, strah naj te ne ustavi. In je pomagalo! Na izpitu je profesor vpil, mi vrgel indeks, češ da ne bo nič, pa sem mu ga potisnila nazaj in sva si ga podajala kot teniško žogico. Končalo se je z uspešno opravljenim izpitom. Odtlej je v naši družini ta stavek ponarodel.
Obrazi Zarje Jane
Dolgo se že beremo, poznate naša imena in teme, ki so nam blizu, ne poznate pa naših obrazov, še manj veste o ljudeh, ki delujejo v ozadju, a so kljub temu nepogrešljiv del revije. Zato v letu, ko Jana/Zarja/Zarja Jana praznuje petdesetletnico, predstavljamo naše sodelavce.
Zarja Jana, št. 31, 3. 8. 2021
