Irena, zakaj je karantena ženskam prinesla več dela? Potisnila jih je nazaj med lonce, za štedilnik, bile so varuške in učiteljice svojih otrok, zraven so delale od doma ... Nekaterim se je mešalo.
Res je, spet je bilo tako kot včasih. Ženske so hkrati kuhale, nakupovale, varovale, učile, delale za službo ... Mnoge so komaj čakale, da bodo šle nazaj na delo. Služba pomeni samostojnost, drugačno organizacijo dneva. Med pandemijo pa ni bilo govora o kakršnikoli ženski svobodi.
Zdi se mi, da je tudi klima v Sloveniji, pa še marsikje drugje v Evropi, vse bolj konservativna, tudi kar se tiče odnosa do žensk.
Kot kaže, se bomo morale ponovno boriti za osnovne pravice. Vidimo tudi, kako so politiki danes do žensk veliko bolj nesramni kot do moških kolegov. Tega je v dikciji aktualne vlade vedno več. Ko je predsednik vlade retvitnil, da bi morala dobiti neka poslanka »dve ali tri okoli kepe«, bi morali vsi vzrojiti. Šovinizem, rasizem in žalitve so v javnem prostoru nedopustni. Pomembno je, da v državah obstajajo institucije in mediji, ki na takšne pripombe glasno odreagirajo.
Ampak imamo pa mlade ženske, ki se borijo za pomembne stvari: vodo, da samo ja pomeni ja, za novo zakonodajo. In jim uspeva.
Ravno sem jih hotela omeniti. Milenijke so generacija uspešnih, pogumnih in veliko samozavestnejših mladih žensk, kot smo bile recimo me. So svobodomiselne in tudi aktivne državljanke – s tem mislim na primer na Inštitut 8. marec, kjer delujejo seveda tudi moški, a so ženske v ospredju. V zadnjem času jim je uspelo res veliko narediti tako za naravo kot za ženske. Veliko uspešnejše so kot marsikatera politična stranka, saj želijo popravljati krivice in napake v družbi. Prav tako so povezane z ljudmi – pri podpisih za podporo referenduma glede pitne vode so bile ves čas v akciji, pred občinami, ljudem so pomagale izpolnjevati formularje – politiki se ukvarjajo sami s sabo in drug z drugim, one pa so bile na terenu, za dobro stvar. Lahko so nam vzor.
Obe sva novinarki, kako lahko k temu pripomoremo mediji?
Mediji imamo pri detektiranju enakopravnosti še posebej veliko vlogo in odgovornost. Seveda morava omeniti tudi gibanje #jaztudi, končno so tudi pri nas začeli padati tabuji in je na dan prišla tema, o kateri se prej ni nikoli govorilo naglas – spolno nadlegovanje. Vedno znova pa se mi ob tem postavlja vprašanje, ali si bodo upale spregovoriti tudi deprivilegirane ženske, tiste, ki nimajo svojega glasu in nikogar, da bi jih zaščitil, ki najbrž pretrpijo marsikaj, da bi lahko obdržale delo.
Ogromno je poklicev, ki so slabše plačani, ker so jih »prevzele« ženske.
Imate prav, v poklicih, ki nimajo več takšne moči kot nekoč in so slabše plačani kot nekoč, pa so končno dopuščene tudi ženske. Zanimiv je podatek, da razlike med plačami moških in žensk pri nas naraščajo najhitreje med vsemi članicami EU.
Zakaj se političarke vedno ujamejo v pasti brezplačnih zajtrkov in nočitev, politiki pa ne?
Moškim se takšne stvari prej oprostijo kot ženskam. Za žensko pa se njene napake vlečejo kot solzni voz – izpostavljene so javnemu linču in posmehovanju, seksističnim opazkam.
V nekem drugem šovu, Sanjski moški, pa četica žensk sedi na kavčih kot v kakšnem haremu. Ko gredo končno na zmenek z njim, se na veliko poljubljajo, da bi jih izbral ... Kakšno sporočilo daje ta šov mladi generaciji?
To je slabo sporočilo za mlada dekleta, saj se identificirajo s puncami, ki sedijo na tistem kavču in si želijo v vsem ustreči moškemu, postati izpolnitev njegovih želja in njegovih predstav o tem, kakšna bi morala biti ženska. Prav tako te oddaje vzpostavljajo situacije, v katerih morajo ženske tekmovati druga z drugo, biti morajo hinavske, nesramne, tekmovalne, zahrbtne, zavistne … Režiser mora iz njih izvabiti tisto najslabše, drugače v oddaji ne bi bilo dovolj drame. Ženske smo veliko zanimivejše kot to, s sanjskim moškim ali brez njega.
V svoji knjigi pišem o ženskah, ki so se morale boriti za svoj položaj v družbi. Ves čas so se spraševale, ali so lahko svobodne in hkrati zaljubljene. Ali se lahko predajo moškemu in hkrati ostanejo samosvoje? Takšnih vprašanj neki resničnosti šov ne more prikazati, ker jih zbanalizira do konca. Naša generacija se je o ljubezni in odnosih med moškimi in ženskami učila v literaturi, pri Jane Austen, sestrah Bronte. Mislim, da je ljubezen, sanjarjenje o njej pomembno v vsakem življenju, ne le žensk, tudi moških. Ljubezen je veliko tveganje, saj smo lahko zavrnjeni in imamo zlomljeno srce, zato je ljubezen tudi pogum. Filozofinja Hannah Arend, slikarka Georgia O'Keeffe, pisateljica Karen Blixen, o katerih pišem v knjigi, so vse doživele velika razočaranja, a so se pobrale in si potem ustvarile še zanimivejša življenja.
Ženska ima v življenju veliko plasti, ne pa samo da je ljubka, lepa, kot jih prikazujejo v šovih. Tu naj bi bila ženska takšna, kot si jo želi on, sanjski moški. Kje pa so one? Mlade punce si danes tako zelo želijo poroke in včasih se mi zdi, da za nekatere ženin sploh ni tako pomemben, kot je pomemben spektakel – obleka, pogostitev, video, ki ga daš potem na Facebook. Kaj pa ljubezen, kaj pa strast, kaj pa potem, ko je poroka mimo? A čas je poln nekih umetnih podob, ki so prazne, veliko je pasti, tudi za sodobne punce. A obstaja še toliko zanimivejših drugih stvari ...
Več v reviji Zarja Jana št. 24, 15.6.2021
