Zapisali ste, da je za ljubezen sicer toliko definicij, kot je ljudi na Zemlji. Sami pa jo še najraje definirate kot odločitev.
Pri vsakem partnerju bomo naleteli na reči, ki nam bodo všeč in ki nam ne bodo. Vztrajati v odnosu, sprejemati partnerja takšnega, kot je, hkrati pa ga spoštljivo in naklonjeno spodbujati, da se skupaj z nami trudi za nadaljnjo rast odnosa … To je lahko samo plod zavestne odločitve, ki jo sprejemamo vsak dan sproti. Ljubezen ni čustvo, temveč skupek odločitev in dejanj. Ljubezen je tisto, kar dva skupaj ustvarjata. Solo v dvoje je nasploh namenjen razbijanju mitov in nerealnih pričakovanj v odnosih. Slednja so v odnosih sicer eden največjih virov trpljenja. Jih je pa od vseh resnih težav v razmerjih tudi najlažje odpraviti.
Res? Najlažje?
No, če pravim najlažje, še ne pomeni, da je lahko. A vse druge resne težave je še težje odpraviti, saj jih večina korenini v podzavesti. Nerealna pričakovanja lahko napademo neposredno, z logiko, pozornim opazovanjem in učenjem iz izkušenj. Če pričakuješ preveč, boš pač nujno razočaran – in ne more pri tem narediti nič še tako čudovit partner in še tako briljanten terapevt.
Najbrž res …
Zadovoljstva v odnosu namreč ne določa popolnost ljubezni ali kaka podobna puhlica, temveč ga določa razmerje med tem, kar pričakuješ, in med tem, kar dobiš. Dejansko gre za ulomek. V števcu je izkupiček, ki ga uspeš v odnosu uresničiti, v imenovalcu pa tvoja pričakovanja. In če imaš v imenovalcu odvečno šaro, kot so pretirana pričakovanja, pač matematično sledi, da boš nezadovoljen. Zato se splača s pametjo napasti imenovalec. Z logiko, opazovanjem in odkritim partnerskim dialogom lahko marsikaj trhlega sesujemo skorajda čez noč.
So previsoka pričakovanja tudi eden glavnih razlogov, da je samskost po tridesetem v strmem porastu?
Na eni strani pričakovanja, na drugi pa priučena nezmožnost, da bi v odnosu dovolj dajali. Čedalje več je ljudi, ki hočejo skoraj vse, dati so pa zmožni mnogo premalo. Vsekakor je nekaj resnice tudi v opazki, da ti ljudje niso zares sami krivi. Preprosto jih nihče ni opremil za družbene in medosebne izzive. Če se vrneva na prej omenjeni ulomek: to so ljudje z gromozanskimi imenovalci in brez kapacitete za višanje števca. Tak egoizem ima lahko na dolge proge samo rušilne posledice. To seveda ne pomeni, da poskrbeti zase ne ostaja naša najbolj temeljna odgovornost. Marsikdo v imenu odnosa recimo zanemarja sebe.
To je pa tisti drugi ekstrem, ki lahko obrodi samo nesrečo, kajne?
Prav gotovo. Take »dobričine« samo navidezno nižajo svoj imenovalec. Če skušaš iz njega vreči svoje temeljne potrebe, je to vedno usodna napaka. In zato se mnogim – predvsem ženskam – po petinštiridesetem malo zamajejo tla pod nogami. Ko jim dajo polnoletni otroci vedeti, da jih imajo dovolj in da morajo zdaj živeti svoje lastno življenje, lahko v njih zazija precej boleča praznina. Ampak ker so se odločile živeti za družino, ne za odnos, je vmes tudi partner našel svoje načine, kako se zamotiti skozi življenje. Zdaj ga pa partnerka kar naenkrat spet terja za marsikaj. A da ne bo pomote: s takim iskanjem sebe v srednjih letih ni čisto nič narobe in je lahko zelo koristno. Samo da pri tem res nima smisla kar naenkrat preveč pričakovati od že zdavnaj odtujenega partnerja.
V nekaterih poglavjih ste pošteno vzeli na muho tudi zaljubljenost.
Zaljubljenost je predvsem evolucijski trik, ki mehča naš strah pred bližino. In nam tako omogoči, da se drugemu sploh približamo. Ko smo zaljubljeni, smo podobno zadeti, kot če bi bili opiti ali zadrogirani. Raziskave pa kažejo, da je zaljubljenost hitro pokvarljivo blago s približno šestmesečnim rokom uporabe. Ravno dovolj, da se navežemo na partnerja in z njim doživimo toliko lepih trenutkov, da ga je težko zapustiti, ko začne odnos kazati zobe.
Recimo, da to še precej brez težav razumemo. A vi pravite, da je posebej močna zaljubljenost predvsem znak razburkanega morja tudi za naprej?
Tudi močna zaljubljenost vedno korenini v nezavednem. Močna zaljubljenost je tudi znak, da se partnerja močno ujemata v bolečih primarnih izkušnjah. Čeprav se tega ne zavedata, vse v njiju kriči po tem, da bi te boleče izkušnje obujala in ponavljala, dokler jih ne razrešita.
Več v reviji Zarja Jana, št. 12, 22.3. 2021
