Sodnik Fran Milčinski, oče znamenitega Ježka, je videl v svojem poklicnem življenju veliko bede in neumnosti, kar mu je na neki način prišlo prav v njegovem umetniškem ustvarjanju. Mi smo zrasli z njegovimi Ptički brez gnezda in Butalci, ne vem, ali to danes v šoli še berejo, ampak Butale so tudi pri današnji mladini dovolj prepoznaven pojem. Zato ni nič čudnega, da se je Vinko Möderndorfer spravil prenavljati nekoliko zaprašeno butalsko stvarnost in jo potem dal v oceno pisatelju, ki je sicer že od leta 1932 v agregatnem stanju duše, ampak bere še zmeraj rad. In ker je bil nekoliko začuden nad sodobnimi Butalci, je poprosil za mnenje še nekoliko starejšo dušo, jezljivega Cankarja, ta pa mu je zabrusil, da Butalci niti v njegovem času niso bili tako prijazni, kot misli, ampak predvsem neumni, neumnost pa ni prijazna … No, nekako tako.
Nova butalska čitanka je res čitanka – velika, debela, bogato ilustrirana in z velikimi črkami, da tudi tisti, ki nekoliko težje berejo, lahko brez težav sledijo besedam s prstom.
Kakšne so nove Butale? Če sodite med tiste, ki vedo le to, da so Butale in Butalci pojem zarukanosti v vseh odtenkih te besede, bo treba na splet in si osvežiti spomin, kdo je bil Cefizelj, pa župan in njegova žena, pa župnik, butalski jež … Cefizelj je bil vsekakor razbojnik in tat, ampak v novi butalski stvarnosti so zanj našli pomembnejše mesto – postal je minister za policaje. Kar je sicer logično, kdo pa ve več o vseh sorte barabah in tolovajih kot najboljši med njimi? In čudo čudno, omenjeni minister se nenavadno spozna tudi na kulturo in kulturnike, ki sodijo med najnevarnejše državljane. Nič čudnega, da ima na sejah butalskega parlamenta, ki je na ilustraciji nenavadno podoben našemu parlamentu, Cefizelj dokaj pomembno vlogo, kar precejkrat reši župana in hkrati predsednika vlade iz kaše.
Seveda ne bom izdajala, kaj je v čitanki, ker je menda zaradi takšnih izdajstev Kajn Abla s kamnom potolkel, ampak o tem, kako so Butalci ženske v ljudi spreminjali, pa le moram nekaj reči. Z ženskimi kvotami imamo še danes problem, zato bi si gospodje na političnih, znanstvenih in nekaterih drugih vrhovih morda lahko sposodili kakšno dobro idejo.
Sedem ljudi in tri ženske. Glede na to, da je Cefizelj v prvotnih Butalcih »zadušil sedem ljudi in tri ženske«, je precej jasen odnos do tega dela prebivalstva, kar pa znajo današnji Butalci precej dobro skriti. Županova žena je, na primer, podpredsednica vlade in v prostem času ministrica za nedeljske popoldneve in zabave, vendar je te visoke funkcije ne ščitijo pred tem, da se ne bi kar naprej zaletavala v omaro, kadar županu ni kaj po volji. In če so njeni grehi še posebej hudi, za nameček še samodejno pade po stopnicah, o čemer pričajo številne modrice in obveze.
Ampak enkrat je vsakega heca konec in tako so dobili v butalski parlament pismo, da morajo biti tudi ženske enakopravni Butalci, tako kot je to v vsem normalnem svetu onkraj Butal. Cefizelj je seveda takoj predlagal, da bodo pač sprejeli zakon o enakopravnosti in o tem obvestili svet tam zunaj, kdo bo pa to preverjal. Ampak modri župan je ugotovil, da je mogoče s sodobno tehnologijo kontrolirati dogajanje iz vesolja, celo skozi strehe lahko gledajo in bi seveda ugotovili, da imajo v Butalah še zmeraj same moške v parlamentu. Ti pa se nikakor niso strinjali, da bi šlo pol ljudi domov kuhat in prat, namesto njih pa bi si dobro poslansko plačo prigrabile ženske. Toda nekaj je bilo treba narediti, ker je zelo pomembno, da ima razviti demokratični svet Butale rad.
Rešitve se je spomnil Cefizelj. Pol poslancev naj pač hodi v službo v ženskih oblekah, visokih petah, lasuljah in našminkani, za stroške bi seveda dobili poseben dodatek. In se je tako tudi zgodilo, en manjši problem je bil, ker je bila nekaterim ženska oprava tako všeč, da je potem niso hoteli več sleči …
--------------------------------------------------------------------
Nekaj vprašanj avtorju
Na steni nad pisalno mizo je imel Peter Iljič Čajkovski pritrjen listek, na katerem je pisalo: »Ideje prihajajo z delom.« Zdi se, da nekaj takšnega velja tudi za Vinka Möderndorferja, ki ne čaka, da mu bo (leže na kavču, kjer se po novi butalski zakonodaji odvija boj proti koroni) slučajno padla kakšna zamisel v glavo. Prijazno je odgovoril na nekaj vprašanj.
Kaj se vam je pripeljalo, da ste šli napisat Novo butalsko čitanko?
Butalci so lahko vedno odlična inspiracija. Butalske pogruntavščine in njihove rešitve problemov so naravnost navdihujoče. Še posebej odkar so Butalci sklenili, da so narod in da bodo imeli svojo lastno državo. V tridesetih letih butalske države je butalskost kar zacvetela. Pisatelj, četudi je sam Butalec, si ne more pomagati, da ne bi zapisal nekaterih zares izvirnih butalskih zgodb. Da se ohranijo. Za zgodovino. Pravijo pa tudi, da so Butale po svetu tako znane in cenjene, da se jim čisto vsi smejijo.
Nikjer nisem zasledila stavka »vsaka podobnost Butal s Slovenijo je zgolj slučajna« …
Za to ni nobene potrebe. Butale in Butalce pozna ves svet. In ves svet se jim čudi. Butalci znajo vedno poskrbeti za maksimalno prepoznavnost. Tega, da se Butalam po domače reče tudi Slovenija, pa se v zadnjem času itak zaveda ves svet. Sem pa slišal, da so Butalci zaradi tega zelo nezadovoljni. Zdi se jim, da se tako izgublja butalska izvirnost. Da je Butalcem beseda Slovenija ukradla bistvo butalske blagovne znamke. Bojijo se, da ne bodo več Butalci, ampak samo Slovenci. Da se bosta butalskost in slovenskost združila. Že res, da so se Butale razrasle čez vso Slovenijo, ne bi pa bilo dobro, da bi Slovenija prevzela vso butalsko slavo, za katero so Butalci sto in več tisoč let trdo delali. Butalci so prepričani, da se Slovenija kiti z njihovo pametjo, izvirnostjo, bistrostjo in z butalskim razumevanjem demokracije. To jim ni všeč. Sem dobil že kar nekaj ogorčenih esemesov in tvitov.
Fran Milčinski se je norčeval iz človeške neumnosti in zaplankanosti, ki je brezčasna, ampak vi ste ji dodali tudi nekaj zelo prepoznavnih sodobnih elementov, tako da se človek ne more kar naprej prostodušno režati, ampak je tu in tam smeh hudo grenak.
Butalci v Novi butalski čitanki so res malce drugačni kot tisti, ki jih je opisoval Fran Milčinski. Bi rekel, da danes Butalci niso več samo dobrodušni in simpatični prebivalci, ki si svet in pojave v njem razlagajo povsem izvirno in po svoje. Sodobni Butalci so včasih kar malo neprijetni. Neumnost, če je je preveč na kupu, lahko postane srhljiva. In mislim, da so Butalci v današnjem času vedno bolj srhljivi butci, ki škodijo predvsem sebi. Dokaz za to so vsakdanje novice, uravnotežene televizijske konference, takšna in drugačna poročila, tudi zakoni in odloki, ki jih vsak dan sprejema butalski parlament, niso več duhovito butalski … Če je preveč omejenosti na kupu, nam ni več do smeha.
Več v reviji Zarja Jana, št. 49, 8. 12. 2020
