Ljudje

Tujke tu pomenijo statusni simbol

Biba Jamnik Vidic
17. 3. 2020, 23.15
Deli članek:

»Večina Evropejcev Afriko še vedno doživlja kot ogromno vas, v kateri živijo lačni otroci z napihnjenimi trebuščki, okoli njih pa divjajo vojne in nasilje ter pustošijo usodne bolezni. Afrika je veliko več,« najin pogovor o življenju v Kampali, glavnem mestu Ugande, države v vzhodni Afriki, začne svobodna novinarka, snemalka in montažerka Tina Smole Tumumanye.

Zarja Jana
...

Enainštiridesetletna Tina se je iz Zagreba v Ugando preselila pred petimi leti in pol. Ko je spomladi leta 2013 tja odpotovala kot turistka, je na postajališču minibusov spoznala turističnega delavca in šoferja Dana. Jeseni se je vrnila, ugotovila, da ljubezen med njima še traja, in sprejela povabilo britanske televizije BBC, da zanje posname prispevek o nemirih v Južnem Sudanu. Danes je poročena, mama 13-mesečnega Lucasa in sodelavka najpomembnejših svetovnih medijev. »Primarno delam za AFP, francosko tiskovno agencijo, ker pa sem svobodnjakinja, sodelujem tudi z drugimi naročniki: z ameriško tiskovno agencijo AP, nemško televizijo ZDF in organizacijami, kot so Mednarodni rdeči križ, mednarodno kazensko sodišče ter drugimi.«

Delate za najbolj znane svetovne medije in pomembne organizacije. Kaj konkretno?

Različno. Ravno včeraj sem za nemško ZDF delala kot fikser. To pomeni, da so me poklicali in mi povedali, da bodo v Kampalo prišli posnet zgodbo, ter me prosili, da jim uredim prevoz, prenočišče, pripravim natančen časovni razpored dela, skratka poskrbim za logistiko. Medtem ko sem bila z njimi na terenu, sem izvedela, da so aretirali enega od novinarjev, in smo se odpravili še na sodišče. Sicer pa največ delam kot snemalka in montažerka, ko za naročnike snemam krajše prispevke z izjavami. Občasno za naročnike pripravim tudi poglobljen novinarski prispevek, v katerem sem vse troje: novinarka, snemalka in montažerka.

Zakaj ravno Afrika?

Ko sem še živela v Zagrebu, sem sodelovala z mednarodno novinarsko agencijo Reuters. Zgodilo se je, da se na Hrvaškem ni dogajalo kaj dosti, in sem se odločila, da mrtvo sezono izkoristim za potovanje. Prijateljica mi je priporočila Ugando, ker je tam poznala Slovenca. Ko sem ga poklicala, mi je povedal, da ravno snema film, in me vprašal, ali bi mu prišla pomagat pri montaži. Dva tedna sem bila pri njem, potem sem šla potovat po deželi. Uganda me je navdušila. Lepa dežela je. Zelo zelena, saj imajo veliko rek in jezer, na plodni zemlji jim vse zraste. Tudi narodni parki so čudoviti. Še najbolj pa so me pritegnili ljudje, ki so zelo topli, nasmejani in izredno prijazni do tujcev, zelo drugačni od Kenijcev, ki sem jih spoznala pred leti, ko sem nekaj časa delala kot prostovoljka in mesec dni potovala po njihovi deželi. Medtem ko bi Kenijci najraje odšli drugam, Ugandčani svojo državo ljubijo in tujce radi povabijo, da se preselijo k njim, rekoč: »Ti kar ostani, bomo že našli kakšno delo zate, boš videla, da ti ne bo žal.«

Več v reviji Zarja Jana št. 11, 17. 3. 2020