Dramski igralec Gregor Geč, svobodnjak, ki zadnja leta redno sodeluje s koprskim gledališčem in je v svoji karieri nanizal številne uspešne vloge, največ v SSG Trst, že trinajst let v Talijin hram ne hodi sam, temveč ima najzvestejšo spremljevalko. Gleda ga kot boga, nikoli se ne pritožuje in mu je že v mladosti podarila svoje srce. Njegovi sodelavci in prijatelji so se že zdavnaj navadili, da če povabijo enega, prideta dva, vendar so nad tem navdušeni. Gregorjeva elegantna spremljevalka z globokimi vlažnimi očmi ima tudi kakšno kaprico, a jo igralec ukroti s priboljškom. Svoji labradorki je dal pomenljivo ime – Diva. Vendar se ne obnaša tako, saj je najzvestejša pasja duša in se z vodnikom udejstvuje kot prostovoljka v Slovenskem društvu za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke. Skupaj lepšata življenje številnim otrokom in starostnikom.
Gregor, ki prihaja iz Ormoža, je zrasel s prepričanjem staršev, da psi ne spadajo v blok, zato mu dolgoletne želje po živali nikoli niso hoteli izpolniti. Tlela je v njem, in ko je živel in delal v Trstu, jo je »potolažila« prijateljica, ki je imela ljubkega psa. Vsi trije so hodili na sprehode in »na srce mi je položila, da ima pes lahko vrt, a če nima družbe, nima ničesar«. Ker je temeljit in odgovoren, se je zakopal v knjige o pasmah psov, njihovih navadah, vzgoji in šolanju. Ko je natančno vedel, kakšnega psa si želi, se je lotil iskanja. »Odločil sem se za pasemskega, saj sem želel vedeti, kaj bom dobil. Vse, kar je manjše od labradorca, se mi zdi, da jim je treba le 'menjati baterije',« se smeji Gregor. Z Divo se je rodila ljubezen na prvi pogled in začel se je njegov »pasji porodniški dopust«. »Vse je tako, kot piše v knjigah. Napake, ki jih delajo vodniki, so predvidljive. Ko me kdo vpraša, kaj naj stori, ker njegov pes ne uboga, mu želim pomagati, a če moja dobronamernost naleti na gluha ušesa, mu odvrnem, naj si prebere kakšno knjigo, pa bo drugače. Diva je bila krasna učenka. Naučila se je poslušnosti, vedenja s povodcem ali brez njega. Vse sva delala po knjigi in je bilo res vredno,« pravi igralec, ki svojo lepo vzgojeno kosmatinko jemlje povsod s seboj.
Z njim hodi v službo, na vajah v gledališču po štiri ali pet ur leži v garderobi ali ob odru in niti ne pisne. »Spomnim se, ko sva delala z Alenko Kozolc, ki ima psa Paša, da sta bila skupaj po cele dneve v garderobi, pa ni bilo nobenih težav. Drugi niso mogli verjeti, da sta oba psa tako lepo vzgojena,« je ponosen. Njegova Diva ima kraljevski tretma. Do leta in pol starosti jo je po stopnicah nosil v naročju, da si ne bi poškodovala kolkov. To se mu je obrestovalo, saj danes, ko je »gospa v zrelih letih«, nima nobenih večjih zdravstvenih težav.
Jaz imam tvoj povodec, ti pa moje srce! »Z Divo je eno samo veselje. Nočem pretiravati, a premalo se zavedamo, da smo svojim živalim zares bogovi. Menim, da smo njihovi vodniki in ne gospodarji, saj so nas psi izbrali, da jih vodimo skozi življenje. Zaupajo nam, da bomo z njimi lepo ravnali in se do njih vedli odgovorno. Z Divo neskončno uživam, in ker je res prijazna in vzgojena, sem si pred leti zaželel, da bi skupaj pomagala tudi drugim. Začel sem brskati po spletu, da bi se pridružila kakšni dobrodelni organizaciji. Pred dobrima dvema letoma sem se po naključju srečal s Silvo Ferletič, upokojeno novinarko Radia Koper, ki sodeluje z društvom Tačke pomagačke. Z Divo sva opravila testiranje in izobraževanje ter postala terapevtski par v okviru društva Tačke pomagačke,« pripoveduje Gregor in dodaja, kako čudovit občutek je, ko vidiš, kakšno veselje prinese kosmata žival tudi najbolj ranljivim skupinam, kakršni so otroci in starostniki.
Več v reviji Zarja št.,40. 03. 10. 2017
